V naročje tvoje, o Gospod, izročam zdaj dušo svojo ... Kdo pa vi ste, kdo? Kaj hočete? Pustite me, pustite! ... O, sreča! Že odpira se nebo
in Jezus vabi k sebi me, Marija z rokami miga mi v nebeški raj ... Pustite me pri miru, krivoverci! Proč, proč! Po kaj ste prišli? Kaj?
Čedalje več se k posteli jih gnete ... Vse črno moških, ženskih in otrok ... Zaprite vrata! Polna jih je soba ... Kako grozijo mi! Moj Bog, moj Bog!
Ah, res! Izgnal sem vas iz domovine! Poznam vas, ali kaj to meni mar! Sedaj, kaj ne, ste prišli maščevat se? Nikar ne zadušite me, nikar! ...
In manus tuas, Domine, commendo ... Oh, glejte, glejte, kaj tako gori! Ne vidite grmade velikanske skoz okno? O, kako se to kadi!
Še več, še več jih nanosite skupaj slovenskih knjig heretičnih! Haha! Tam, tam peljajo jih spet poln parizar ... Vse v ogenj, vse! Tako, tako! Da, da!
Kako prekrasno to gori v čast božjo! ... Kaj hočejo pa štirje ti možje, bradati luteranski predikanti? Pomagajte, pomagajte! Gorje!
Že zgrabili so me in že neso me iz sobe na grmado ... Že gorim na vrhu bukev ... Al se vam ne smilim? Ne vidite, kaj siromak trpim! ...
V naročje tvoje, o Gospod, izročam ... Proč, proč od mene! Tam – kaj hoče ta? Star predikant se bliža mi od daleč; debelo knjigo v rokah on ima.
Z grmade ravno vzel jo je goreče! Zdaj teče proti meni ... Kdo si ti? Ti, Primož Trubar!? ... Branite me, bratje! ... Pomagajte! S postiloj mi grozi!
V orjaških rokah plameni mu knjiga, ne vidite, visoko nad menoj?! Zdaj – vrgel mi jo v glavo je, ubil me ... In škof izdihne tisti hip duh svoj.
Cookies on Poetry Cove