„Krasna žena, divna Fryne! Kak te ljubim! Misli moje vijejo se okrog tebe kakor vije vinska trta
okrog vitke se platane. Ti si vzor moj, moj model si! Ti mi vodiš dleto ostro umetniško, kadar klešem
beli marmor... Kadarkoli mi izraste pod rokami krasna žena Afrodita, boginja iz kamna, kdo je?
Ti si, Fryne! Marmor mrtvi oživi mi v blesku nežnem, čarovitem, ko začuti, da mu vdihnil sem podobo
tvojo krasno, Fryrie moja! Gledam lik tak v belem kamnu, gledam ga tako zamišljen, glej, in vsakikrat se zdi mi,
da ta kip pred mano tudi diha, da po žilah skritih polje kri mu topla tvoja; zdi se mi, da usta drobna
se odpro in poreko mi: „„Jaz sem Fryne! Naj poljubim te, Praksitel, in objamem! . . .““ Ljubica, ti sladka moja,
genij moj, ki navdihuješ, navdušuješ me pri delu, oh, povej mi, božja Fryne, kaj bi bil brez tebe, Fryne,
jaz kipar Praksiteles!?“ Naglo, strastno je govoril ji Praksitel te besede. Sedel z njo je na terasi
marmomate vile male, ki ni bilo ji para v vseh Atenah. Sonce padlo ravnokar je tam za gore.
Slavec pel je v oljčnem gaju. In ciprese vitkorasle šepetale so si v vetru anekdote tajnovite
in pa razne mične bajke o heteri Fryni krasni, ki objemlje in poljublja mojster jo Praksiteles . ..
Kar izvije se mu Fryne iz objema . . . Kdo prihaja? Skoz zavezo pestro, težko pomoli tam glavo svojo
Frynin zvesti hišni suženj. Gleda, plane na teraso ves prestrašen „Mojster slavni, kaj izvedel sem na cesti!
V delavnici tvoji zdajle se raznetil je požar!“ In Praksitel skoči kvišku. Prime se za glavo: „Groza! . ..
Zdrava, Fryne! Če uničil ogenj zli mi je „Satira“ in pa „Erosa“, izgubil sem najlepše, kar sem imel! . ..
Zdrava, Fryne! Oh, nesrečnik jaz!“ . . . In že je planil k vratom, da gasit bi šel v kiparno . .. Toda Fryne ga ustavi,
z alabastrno roko ga spet potegne nežno k sebi in zasmeje se mu sladko pa mu reče:„Suženj laže!
Laže, ker sem mu velela, da naj zlaže se ti danes! Nič gorelo ni v kiparni tvoji, nič, nič! . . . Ali pomniš,
kaj obetal si mi včeraj? Da podariš mi, si rekel, kip najlepši svoj, kajneda? A kateri je najlepši,
tega včeraj nisi hotel mi izdati, akoravno sem prosilate! No,vidiš, zdaj pa si mi le povedal!“
„„Fryne, Fryne! Ženska zvita! Vsa si vražja, krasotica! Pa zato se bolj te ljubim! No, izberi si! Kaj hočeš:
„Erosa“ al pa „Satira“?““ „Erosa“, boga ljubezni! I, seveda! On zaščitnik bodi najin v urah sladkih!
„Erosa“ mi daj, Praksitel!?“
Cookies on Poetry Cove