Kaj se prigodilo je v Ljubljani
na deželni šoli danes, kaj?
Šum, zmešnjava po hodnikih tesnih.
Vrata so odprta na stežaj.
Srd učiteljem v očeh se bliska,
jezen in potrt postopa vsak.
Žalostni odhajajo učenci
trumoma čez stari, znani prag.
Tudi Bohorič v razredu svojem
sred pouka je namah obstal,
knjigo je zaprl, pero zalučal v kot,
učencem svojim je dejal:
„Zadnjikrat učil sem vas, predragi,
danes! Pojdite sedaj domov!
Konec šol je naših luteranskih!
Čas nastopa, pravijo, nam nov.
„Pohujšljivci bili mi smo vaši,
ščuvali smo, pre, vas na upor . . .
Krive vere, vsake hudobije
šola naša bila je izvor!
„Kaj je ljudstvu sploh potreba šole!
Nič ni izobrazbe treba več!
To ukazal Hren je vsemogočni
in pa Ferdinandov svetli meč.
„Kaj je treba znati knjige brati!
Ljudstvu škodi v pisanju pouk.
Zemljo naj tlačan naš obdelava!
Naj drži za koso, cepec, plug!
„Molek naj drži Slovenec v roki
in po božjih potih roma naj!
Grešno zemljo naj prepušča drugim!
Sam skrbi naj le za sveti raj!
„Lucifer iznašel sam je znanje,
on učil je misliti ljudi;
no, zato pa zapeljivec stari
v peklu za pokoro zdaj gori . . .
„Pojdite domov, učenci moji,
pa pozabite čimpreje spet,
kar učil sem vas z razumom,
s srcem dolgo vrsto lepih šolskih let!“
Bled je stal učitelj na katedru,
tresel ginjen se je in solzil
Adam Bohorič, ko od učencev
dragih svojih se je poslovil.