Stoji tam gradič bel, stoji;
Moži se lepa grajska hči.
Kar rožica med cveti je,
nevesta med dekleti je.
Sred grada je kapelica,
oj, krasna božja celica.
Stoji v kapeli zlat oltar,
pred njim pa zaročencev par.
Poroča ju duhovnik mlad,
duhovnik mlad, redovnik mlad.
„Na veke srečna bodita,
po jednem poti hodita!
Težko živi življenje se,
če ne deli trpljenje se.“
„A slajša radost je srca,
Če isto si delita dva.“ –
In venčani presrečni par
ostavlja zlati že oltar.
Pa ona v njega vpre oči,
pa tiho reče grajska hči:
„Bog sam, Bog sam nad nama ve, –
A nekaj mi teži srce!“
Pred patra pokleknila je,
Odveze izprosila je. –
„Čestiti oča Vladimir,
zdaj vabim Vas pa na svoj pir.“
„Gospa bogata, to ne gre!
Berač Vas gledati ne sme.“
„Bil nisem Tebi mar nekdaj –
Pokaj bi svat bil Tvoj sedaj!“
Še en pogled na njo hladan –
menih se vrne v samostan.