Pontikonisi

Pontikonisi, Pontikenisi! Skalni otoček, kako tu ležiš tih in samoten na sredi zaliva! Kakor začaran noč in dan spiš.

Temne ciprese družice so tvoje . .. Sicer vse tiho. Življenje molči večno med skalami temi ko v grobu . .. Morje le sinje tod rahlo šumi.

Pontikonisi, otok mrtvaški! Staro pravljico dames sem čul . .. Zviti Odisej je njega dni z ladjo svojo v deželo Feakov priplul.

Pride na breg Navzikaa, princesa, pride se kopat v morju in prat pa ga privede Odiseja s sabo h kralju – očetu v kamniti grad.

Tudi tovariše zveste njegove vzame princesa krasna s seboj: „Pojdite z mano vsi! Gostoljuben, bogat je oče stari moj!“

Pripoveduje zgovorni Odisej svoje dogodke dni in noči . .. Kralj ga posluša z vso svojo družino pa pogoščuje ga in časti.

To je zabava na dvoru Feakov! To je veselje, šala in smeh! Miza šibi pod jedmi se kraljeva, prazni za mehom vinski se meh.

Modri Odisej pa pripoveduje svoje dogodke noč in dan; pripoveduje, kako ga je strašil, gonil in metal po morju orkan . ..

Minejo dnevi, minejo tedni, minejo meseci – nič ne mudi se še Odiseju k morju na ladjo. Rajši s Feaki veselo živi.

Čisto pozabil je Itako dragol Kaj zdaj Penelopa zvesta mu mar! V mreže ljubezni ujel ga Feakinj davno lepote pregrešni je čar.

Minejo dnevi, minejo tedni, minejo meseci...Padejje mrak. Pa se na tihem izmuzne iz grada k ladji preljubi Odisej, junak.

Gleda Odisej . . . Luna mu sveti . .. Ladja ko skala prirasla je k tlom! Zevs spremenil jo je v kamen za kazen, ker je pozabil na ženo in dom.