In kamor obrneš pogled,
pri cvetu nasmiha se cvet;
dolina in hrib zelenita –
o lepi, o lepi ti Svet!
In v vsakem se grmu sedaj
opevata vesna in maj,
vsa uka priroda na svatbi,
prečarana zemlja je v raj ...
In kamor obrnem oči,
svet tuj le pred manoj leži;
ni, kar ga stopinja pokrije,
ni toliko mojega ni.