Naprej, naprej, konj ti goreči,
po cesti železnici spej!
Sopihaj in puhaj pred nami
pa vleči nas hitro naprej!
Naprej čez ravnine zelene,
čez hribe navzdol in navzgor!
Čez brezdna, čez smele mostove,
čez reko tod, tam skoz predor!
Naprej mimo mest, mimo trgov,
naprej mimo tihih vasi,
naprej mimo bede in sreče ...
Kako se nam sila mudi!
Naprej! ... In na desni, na levi
z voz stopajo potni ljudje,
na desni, na levi spet vstopa
sopotnikov novih v voze.
Seznaniš se s tem in tam z onim,
prijatelju stisneš roko:
Postaja! Narazen! ... Tu s smehom,
s solzami tam kratko slovo.
Tak pisan si vlak ti - življenje!
Kak hitro se vozimo ž njim!
Naprej, naprej, vranec naš parni! ...
Spomin pa za nami je – dim?