Počasi, počasi, ti ladja!
Naj dalje še gledam ta kraj,
z gradovi posute bregove,
na desni, na levi ta raj!
Grad Čiragan, grad Dolmabagče,
kak gledata v morju se, glej!
Ne vesta še mar, da sta lepa
ko vajin tam drug Bejlerbej?
Therapija, oj Bojukdere
in vse ve prelestne vasi
po sencah tam gajev zelenih –
enakih na svetu vam ni!
Utrujen od sončnih poljubov
ti, Bospor, pa ziblješ se v snu;
to čudne pač sanje so, jeli,
ki sanjaš v globokem jih dnu ...
Slonim tu na krovu slušaje
šepet in šum morskih valov;
zamaknjena duša je moja
v kraljestvo prirodnih čarov.