Tu torej gomila zdaj tvoja leži, Tu torej zdaj srce pokojno ti spi! Glej, plošča še kaže kamnena Njegove črke imena!
Pač dolgo že, kolgo je tu pod zemljoj! In meni se zdi kot bi bil pred menoj: Ves, kakor mi žije in diše, Ves, kakor pravljica ga riše ...
Pod celicoj svojoj sedi samotar, Na vrtu sam s saboj golči samotar; Čujo ga le rože cvetoče In ptice po drevji pojoče.
"Mariji na slavo do danes pel, Prepevati druge zdaj pesmi bom jel; - Vam, ptice, odslej bom prepeval, Vam, rože, srce razodeval.
"Najlepše vas pesmi navaditi čem, Ki sam je pred brati zapeti ne smem. In vendar jo moram zapeti - Ni moči je v srcu imeti!
Ej skoro, ej skoro me v grob polože Ob njem se naselite ptičice ve, Iz srca cvetice mi klijte, Gomilo preprezite, krijte!
"Stoletja pod zemljoj že spaval bom jaz, Nad mano pa pesem to boste tačas Ve, pevke, mi vedno še pele, Ve, rože, sladko jo drhtele ..."
Pa, ko je redovnik zatisnil oko, Zagrebli ga niso pod živo zemljo; Sred cerkve so grob naredili, Nanj marmor težak položili.
In pesem, ki pel jo je Stanko nekdaj, Kako bo pri grobu njegovem sedaj Iz slavčevih grl mu kipela, Iz čašic cvetočih puhtela? ...
In tukaj gomila zdaj tvoja leži, In tukaj zdaj srce pokojno ti spi! Da, plošča na tleh mahovita - Na njej pa ime se ti čita!
Sred bujnega gaja, košatih dreves, Med pisanim cvetjem tvoj grob je tu vmes! A v krogu sred gozdne temine Razsute stojijo zidine ...
Mar vekov vihar je zato sem prihrul In zid samostanski zato je razsul, Da tvoje le želje bi branil? Da tvojo bi pesem ohranil?
Čuj, v glasih stoterih odmeva sladko: - Menihovo pesem pač ptice pojo! Uho mi šosluša, posluša ... Umevati začne jo duša.
Ah, pesem, ta pesem mi znana se zdi ... Čuj, ko o svobodi se le ne glasi? O nadeji paš pokopani, O zlati svobodi prodani.
Cookies on Poetry Cove