„Kdo je? Kdo tam trka v pozni noči?“ „„Vaš soverec in ubog popotnik, ki vas nujno prosi prenočišča, prenočišča in pribežališča!““
„Vstopi, brate, vstopi! Ali kdo si?“ „„Kupljenik! Kaj več že ne poznaš me?““ „Ti si, Peter? Kupljenik! Je res li? Ni mogoče! Duh je tvoj nemara
. . . Kupljenik, prijatelj moj – ta revež v grobu zdavnaj že trohni na Laškem, pravijo, nekje okoli Vidma!“ „„Jaz sem, jaz sem Kupljenik tvoj živi!““
„Bog te sprejmi! Sedi, pa povej mi zgodovino svojega jetništva! Vse je tiho. Črna noč pokriva že Ljubljano in obe kazali že stojita kvišku tam na uri.
Nihče tukaj te ne bode slišal! Nihče tukaj ne izda te, Peter.“ „„Jahal sem po cesti od bolnika blizu Škofje Loke, držal v rokah
biblijo pa čital in premišljal. Vroč je dan poleten in skoz hosto jaham tisto uro v hladni senci. Konj počasi stopa. Ne mudi se
mi nikamor. Kar izza grmovja plane lovcev truma proti meni . . . „Ha, imamo te, ti prerok krivi!“ vpije name družba in grozi mi
s palicami, tepe me in veže ko zločincu roke mi na hrbtu . . . „Ne uideš, predikant prokleti, iz pesti nam več! O, ne uideš! Oj, to bo vesel nadvojvod Karel,
ki ukazal nam, te je ujeti, protestant ti, antikrist neverni! In plačilo nam ne izostane!“ . . . Vlekli so me v Škofjo Loko, v ječo
me zaprli so papisti divji. Od veselja streljali s topovi so na gradu! A iz Loke gnali peš so me beriči na
Tolminsko, odondod pa dalje do Gorice. A goriški župnik me je poslal pred nadškofa patrijarha v Videm. Zdaj je konec! Vsak dan sem zdihoval
v temni ječi. Patrijarh me pošlje v Rim – in tamkaj dali bi mi piti strupa, ki ga bal se svoje dni je Primož Trubar sam! Addio, bratje!
Tiho sem poslavljal se od svojcev od sovercev, od rojakov v mislih. Domovina moja! Oh, nikoli več ne bom te videl! Zbogom, zbogom!
Kapale so solze mi po licih, kapale na biblijo slovensko, na edino tolažilo moje . . . Štel sem ure, štel sem dneve, tedne.
Vsak trenutek zdel se mi je večnost . . . Vem, kako ste trudili se zame. Hvala vam za vso ljubezen vašo! Vse minulo je sedaj trpljenje
in svoboden zopet sem, svoboden! Veš, ušel sem srečno jim iz ječe kakor svoje dni apostol Peter. Njega rešil bil je angel božji,
mene angel pa človeški – ženska, hči ječarja mojega prelepa. Smilil se ji predikant je mladi. Sama prišla bila ti je k meni
v gluhi noči, ko je vse že spalo pa odprla mi je teška vrata. O, ta zlata duša, dekle laško! Za slovo sem jo poljubil ginjen
in objel sem jo hvaležen. Ona trepetala je na vsem životu ter se bala, da moj beg predrzni ponesrečil ne bi se ... A roka
božja me iz Vidma je izvedla – in pri tebi sem nocoj, prijatelj!“
Cookies on Poetry Cove