Pa zbogom, ljuba domovina, ti stari naš slovenski kraj! Pozdrav naš zadnji sprejmi danes! Ne bo nas nikdar več nazaj.
Od vas planine ve visoke, s solzami se poslavljamo; doline, žitna polja naša, vas zadnjič blagoslavljamo.
Zdravstvujte, reke in potoki in zbogom, jezer naših kras! Zdravstvujte, vi gozdovi temni, sedaj se ločimo od vas!
Zdravstvujte, ceste ve domače, po kterih kdaj hodili smo; zdravstvujte, cerkve bele naše, po kterih kdaj molili smo!
Prijatelji, vi bratje, sestre, v slovo nam sezite v roko! Ločiti se od vas na veke – kako je britko in težko!
Kako je to hudo, če vrže sovražnik te črez rojstni prag! Če moraš izpod svoje strehe na tuje daleč siromak!
In zbogom, rajniki predragi, ki tam gomil vas čuva vrt. O, blagor vam! Vas pač od doma izgnati več ne more črt.
Ukaz tiranov krutosrčni po svetu tira nas odtod. Za nami vse, kar nam je drago, pred nami je neznana pot.
Pod nami trda tla, brezčutna. Odmeva tužno vsak korak . . . Nad nami je nebo neskončno, po njem podi se siv oblak.
Okoli nas samota gluha . . . Kako vse pusto za oko! Le veter spremlja nas in tuli nam strašno pesem na uho:
Zločinci smo in krivoverci, ker nismo svojega vratu vkloniti hteli v jarem sužnji; zato ne dajo nam miru!
Zato pa moramo bežati na tuje ko izselniki, ko ožigosani izgnanci, ko kužni hudodelniki!
Begunci smo! nam tuli veter in vsakdo nas se ogne rad; na čelo naše pa udarjen zaničevanja je pečat.
Ogibljite se nas od daleč! Oh, mi opasni smo ljudje! Če kdo pove, da ste prijazni na poti z nami – vam gorje!
Vse, vse so vzeli nam! In zemlo in hišo nam prodali so pa iz dežele naše drage nas v mrak in mraz izgnali so.
Še bukve vzeli so nam svete, slovenske bukve, božji dar; tolažbo našo v temnih dnevih grmad uničil je požar . . .
Berači s praznimi rokami ostavljamo dom ljubi svoj. Zaklad najdražji še imamo; na pot ga nesemo s seboj.
Zaklad najdražji – o svoboda, srca svoboda in vesti, svoboda misli in besede – le ti še naša last si, ti!
In tebe nam ne vzame nihče in ne upleni te tiran! Mi čuvali te bomo zvesto v dnu prsij svojih noč in dan!
Oj, zbogom, domovina zlata! Kaj bo s teboj, kaj bo s teboj? Mrak, črni mrak že pada nate, ovija v plašč te črni svoj . . .
Cookies on Poetry Cove