Partenon

V azur neba kipi Akropolis iznad Aten pred mano skalovita; k bogovom večnim s templji belimi vzdiguje gora slavna se, častita.

Pripeljal izza sinjega morja bog dneva, Febos, Ze svoj voz je zlati in prek oboka jasnega žareč letijo iskri konji z njim krilati.

In jaz popenjam se na strmi grič in skoz kraljevske stopam propileje . .. V sprevodu pisanem grem praznovat navdušen z Grki vred panateneje. ..

In svete himne pojemo gredoč in žlahtne nesemo s seboj darove, da na oltarjih jih žrtvujemo in z njimi počastimo spet bogove . ..

In že stoji pred nami Partenon! Oh, kaj je? Marmornata bajka bela? San oživeli je Periklejev? Al poezija je okamenela?

Stojim zamaknjen in oči pijo čarobno in harmonsko to stebrišče pa tvoj, o Fidija, reliefni trak, ki z njim ovenčal božje si svetišče.

In po stopnieah stopam v sveti hram – in čudo pred menoj se razodene: gigamski, veličastni umotvor, podoba zlata boginje Atene!

O, kje si videl živi svoj model, ti mojster Fidija? V olimpskem raju? Mar bil pokazal pesnik je Homer ti boginjo v nadzemeljskem sijaju?. ..

In mahoma predramim se iz sanj helenske svetle klasične davnine . .. Ah, na Akropoli stojim zares pa gledam krasnih templjev razvaline . ..

Očaran zrem te, stari Partenon! Oči se kar ne morejo ločiti od teh ponosnih tvojih podrtin, o, umotvor edini, plemeniti!

Heroj ostane zmerom še heroj, čeprav je zgubil roke sredi boja. A ti bogov še danes svet si dom, in ni minila še lepota tvoja!