Palma

Palmo mlado, vitkoraslo, z vrhom bujnim in košatim je pripeljal iz Egipta s sabi si na hladni sever

na svoj beli grad ponosni v gore bogataš. Pa postavi sončno palmo v hišo novo, so stekleno,

krasno kakor tempelj grški. Nalašč dal je bil zgraditi ta rastlinjak dragoceni da bi palma rasla v njem.

Pa stoji tam vitka palma z vrhom bujnim in zelenim, pa stoji v tej hiši svetli ko v svetišču. Dviga, vzpenja

se pod kupolo stekleno. Sonce sije skozi streho in obseva mlado palmo. In vrtnar ji seže grajski

in zaliva jo s studeneem in neguje po predpisih znansvenih jo dan na dan. .. in ves grad jo hidi gledat

krasno palmo v svetli hiši. In kdorkoli ga obišče bogatina na graščini, vsakemu pokaže palmo;

da je kupil jo v Egiptu daleč tam za drag denar. . . Neki dan pa čuti palma, da pojema sonce žarko,

da ne greje ko popreje debla ji in pa vršiča. Ah, in kaj je tole danes? Vse je belo po planinah!

In na streho njeno tudi belega je padlo nekaj ko mrtvaški prt! Nikoli videla ni vztočna palma

takega še kaj! Pusti dnevi so in temni, in oblaki se podijo po obnebju čmi, grdi . ..

Palma vidi, da ogiblje se je zlato, žarko sonce in da skriva se ji nekam . .. In vrtnar jo obiskuje,

kuri peč, da bi segrel ji hišo novo, dragoceno. Skrbno stari mož ozira se po svoji negovanki;

trebi listje ji in snaži deblo vitko ji, ponosno ter zaliva jo z vodo. Ali mlada palma sanja

o Egiptu sončnem svojem . .. Ah, na svojo domovino daljno, daljno misli palma! Na puščavo misli svojo

in na Nil, ki tiho teče in namaka vse doline . .. Piramide vidi v duhu, ki kipijo proti nebu...

Ah, kako je tukaj sama! Ujetnica je in sužnja! Kaj ji mar ta lepa ječa Kje, kje zdaj so sestre njene

bujnorasle in zelene! Sonce vroče jih obseva in ogreva jih tam daleč! In domači topli veter

ziblje goste jim vršiče, iz pučave pa obišče včasi divji jih šamzin! . .. Težko, bridko domotožje

gloda palmi nežno srce . .. Pročč odtod! Proč, proč iz ječe na svobodo preko morja iz teh pustih, hladnih krajev!

Ko bi mogla! . . . Prazne sanje, puhle nade, nične želje! In globoko domotožje gloda dan na dan ji srce

in razjeda sok življenja . .. Palma hira in poveša glavo svojo k tlom potrta. Listje ji žolti in deblo

se suši ji. Korenine niti vode, ki prinaša je vrtnar ji stari, skrbni, piti več ne marajo . ..

Tisti dan pa dotrpela mlada palma je na tujem. V krasni svoji novi hiši usahnila je, umrla.

Domotožje umorilo ji nesrečno je srece.