V Mekinah puntajo se nune.
Kam zginil klošterski je mir?
Po refektoriju razlega
se danes strasten kreg, prepir.
Serafska bleda ženska lica,
srdito gledajo oči . . .
A sredi nun za dolgoj mizoj
Francesco Barbaro sedi.
„Poslanec svetega očeta
sem iz Ogleja prišel jaz,
da tudi klošter vaš pregledam
in pa, častite sestre, vas!
„Pokaj razburjate se, nune?
Prepričal danes sem se sam,
da krivo vero vtihotapil
je satan zviti tudi k vam!
„Duh Trubarjev vam zmešal glave
in vam popačil je srce . . .
In Dalmatinovih sem biblij
med vami našel – o, gorje!
„Po moških tudi hrepenite
že nekatere, žalibog!
Dovolj je grehov, ljube sestre!
Oh, vizitator jaz sem strog!
„Prisezite zvestobo Rimu!
A ktera se ne pokori,
zazidat dam takoj za kazen
jo v celici na žive dni!“
In iz strahu so vse prisegle
Mekinske nune tisti dan.
Opatinja Suzana sama
prisegla ni. Ves trud zaman.
Pokleknejo pred njo vse nune:
„Ne loči se od nas nikar,
Suzana, draga mati naša!
Kaj res nič več ti nismo mar?
„V samotni ječi boš trpela,
Suzana lepa, dan in noč,
ko v grobu živa pokopana.
Ne reši te nobena moč!“
„„Ne, sestre moje! V večno ječo
zazidajo mi le telo;
duh moj ostane pa svoboden, duha tirani ne zapro!““