Pod nebom gre oblak,
oblak ko ptič legak;
čez gore, čez doline
podi ga sever jak.
Oblaček beli moj!
Pač plul boš nad vasjoj
v dolini tam globoki ...
Postoj nad njoj, postoj!
Na hišo sred vasi
z višave se ozri!
Nemara da pred hišoj
tam nekdo zdaj sedi.
Če videl boš obraz
v okviru zlatih las, –
glej, v duši sem ga nosil,
obraz ta, nekdaj jaz.