Ah, sinje morje se leskeče
mi pred verando . . . Krasni svet!
A grško dekelce boječe
na mizo nosi mi obed.
Natakarica moja mala,
krčmarjeva edina hči,
seveda ve že, da je zala
in črne da ima oči.
Tako poredno se zasmeje,
če moj pogled leži na njej . ..
Deset pomladi šele šteje,
v Atenah hodi že v licej.
O, na atenski tisti šoli
že zvedela je marsikaj!
Pozna vsa mesta naokoli
po lepi Grški že sedaj!
Le tega še ne ve Irena,
kje tuji gost je njen doma.
Nikdar še čula ni imena
očine moje! Hahaha!
„Dva dni in dve noči po morju
domov bom vozil se odtod!
Da, dve noči, dva dni po morju
me nosil bode parobrod!“
„„Oh, to je daleč! Res neznano
mi je, kje dom vaš tam leži!““ . ..
Zamišljena stoji pred mano,
zamišljeno ji zro oči . ..