Tiste dni pa se v Atenah vest raznese, da je prišel neki Jud iz Palestine, po imenu Pavel, tkalec
in šotornik po obrti, mož preprost, še mlad in kuštrav, malo fin, umit površno, ki oznanja novo vero . ..
Vtihotapil se med Jude je atenske in ponoči pridiguje ta fanatik, ki nekje gredoč obliznil
je kulture nekaj grške, po shodiščih in moliščih. Ćisto zmesal jim je glave tem Hebrejeem, ki tako že
so navadno pregoreče. Zvedelo pa se je tudi, da celo je nekaj Grkov Ze hodilo ga poslušat
tega Pavla ob večerih! ln Damaris, neka dama plemenita, zdaj raznaša po družinah razne bajke,
ki jih pravil ji je Pavel. . . Smejejo se filozofi, toda stvar je zagonetna! In ne sme se več pustiti
tujcu, da bi se nadalje kar na tihem motil mir in netil zdražbe po Atenah! No, seveda . . . In začela
tleti tla so pod nogami Pavlu, ker je zasmehoval z Zevsom vred bogove stare. .. No, in tisti lepi večer,
po zapadu sonca moral iti Pavel je z meščani pred sodišče na sloviti sveti trg Areopag.
Že valijo ljudstva trume tam po ulicah se tesnih s tujim Judom, malim Pavlom, ki ponžien gre navkreber
med sodniki in arhonti. V hrib po pršani cesti stopa Pavel tam mimo Tezeja, marmornatega svetišča.
Ko pogleda na višavo, pa zasveti pred očmi se mu Akropolis s svetišči belimi! Ne, ne krasote
takšne ni še videl Pavel! Pod Akropolo ustavi sprevod se na krasnem trgu kamenitem. Naokoli
pa so stale sive skale resne, trde in molčeče ko sodniki, ki sedajle so posedli okrog Pavla
in podprli brade svoje sive si z dlanmi po vrsti . .. To je bil Areopag! Pa mu migne Pavlu eden
iz arhontov tam sedečih sivolasih in častitih, naj pove jim, kaj oznanja po Atenah, kakšno vero . ..
In v jeziku grškem, ki pa ni bil čisto Sofoklejev, ne Demostenov uzorni, začne Pavel: „Čujte torej
me, možje atenski slavni! Ko sem šetal se po mestu krašnem vašem in ponosnem, videl sem, da ste pobožni;
toliko je tukaj templjev! Našel tudi sem svetišče zanimivo, na katerem svetil se napis je zlati:
,Še neznanemu bogu!.‘ In boga, ki ne poznate ga dozdaj še, vam oznanjam!“ Ta trenutek šinil Pavlu
nasmehljaj je zadovoljstva prek obličja, ker posrečil se tako mu je začetek z duhovito bil opazko!
In z nekakim negotovim in boječim skoro glasom jim razklada Pavel, da je Nazareški Jezus tisti
bog bodoči, ki ga Judje križali so, umorili iz zavisti in iz zlobe, ker učil je novo vero . ..
Toda tretji dan po smrti vstal bil živ je mož iz groba! In tako vsak človek vstane iz gomile sodni dan! . . .“
Še je hotel govoriti Pavel dalje. Bil razvnel se je in glus njegov boječi drzen bil je že nekako,
usiljiv in hiripav. Pavel bil pač čisto je pozabil, da sloji zdaj med Alenci izobraženimi, ne pa
med zeloti farizeji tam v Jeruzalemu svojem . .. Se je hotel dalje, toda dvignil se je glas nevolje
med arhomi in sodniki. Majali so sive glave in naglas so godrnjali, drugi so se mu smejali,
šepetali med seboj si na usesa modrijani o nazorih Pavla čudnih ne baš laskave dovtipe . ..
Dvigne star arhom se s stola, znak da Pavlu, naj prestane, pa mu reče mirno, hladno: „Dosti, tujec! Dosti, Pavel!
Mislili smo, da odkriješ nam resnico novo danes, da poves nam kaj o novem nam neznanem se bogu.
Toda, kar si nam povedal, novo ni za nas, prijatelj! Tamle glej votlino v skali – arhont mu pokaže z roko
preko eeste na zapadu – to je ječa Sokratova! Več sto let pred tvojim Kristom tam umrl je slavni modrec,
ki učil je novo vero in tajil bogove stare. Baje je umrl bil, kakor da prekliče, kar učil je!
Za prepričanje umrl je svoje in pa za svobodno misel svojo! Vidiš, tujec, da nam nisi prav ničesar
novega povedal danes! Kar pa tiče se vstajenja iz grobov, to res je novo, kakor ti si to razkladal.
Novo res je, pa otročje in za nas je preneumno! Pojdi, kamor hočeč, tujec! A če najdeš kje po svetu
res neznanega boga, smeš spet priti nam povedat!“
Cookies on Poetry Cove