V platane senci sam sedim.
Po vrtu krog vse pestro-živo ...
Kadim ko Turek naržile
pa srcem mokko vmes vonjivo.
„Allah ...!“ čuj, klic skrivnostni spet
z visokega tam minareta!
K molitvi vabi mujezin
v tvoj tempelj, o Sofija sveta!
Opaja že me naržile,
opaja sladka črna kava ...
Na mujezina zrem tjagor ...
A v sanjah glava moja plava ...
„Ura, ura ...!“ in grom topov!
Krvav se boj pred manoj bije ...
Poslednji se razvije boj
okoli Hagije Sofije.
Kdo zmaga? ... Kdo bo posihdob
v svetišču tem Bogu se klanjal?
In zvon bo ali mujezin
molitve čas poslej oznanjal?