Velegrad! ... Klobuk z glave
pripognite se, kolena!
Zemlje bratske sveta tla,
prejmite poljub Slovena!
Čuj, zvonovi zapojo ...
Slušam jih, čarobne glase;
po valovih teh zvokov
duh moj plava v daljne čase.
„Bodi svetlo!“ reče Bog –
slišim ga, ukaz mogočni –
beli dan poraja se,
žar pošilja nam ga vztočni.
Vidva hodita mi tod,
blagovestnika slovanska!
Gledam, slušam in strmim ...
Epopeja velikanska!
„Bodi noč!“ zli duh veli:
Tema najčrnejša pada,
v temi tej pa, v temi tej
Vihingova četa vlada ...
Spet se svita ... Zarja tam
nad obzorjem nova vzhaja.
Vzidi, vzidi, sonce, že,
dan svobode naš brez kraja!