Sam na palubi. Beli parobrod
peneče brazde reže svojo pot.
In kamorkoli gledam čez obzorje,
pred mano z nebom se poljublja morje.
In vso neskončno sinje modro plan
obseva sončno jasni vesne dan.
In duša morja se pogreza v sanje,
Čim dalje globlje se potaplja vanje . . .
Kaj smo? Kaj ves je svet? In naša pot
je skoz vsemir ko takle parabrod?
Kam plavamo? V pristan li kam neznani?
Povejtem modrijani kapitani!
Pa gledamo to brezbrežno modro plan.
In globje duša se pogreza v san.
“Semiramis„ pa dalje, dalje plove,
šumeče brazde orje skoz valove.