Kje sem? ... Med gomile sem zašel,
pod sencami vrb in cipres
tod moslemi spavajo sladko ...
Ne, oni so vrhu nebes!
Družice so huris jim divne
velikih in črnih oči,
ki vigred procvita jim večna,
ki večno jim jutro žari.
Po rajskih tam šetajo vrtih,
kjer vrelci srebrni šume;
baržun jih odeva in svila,
kamenčki jih dragi krase.
Nesmrtnost pijo iz čaš zlatih,
iz zlatih tam skled jo jedo ...
Vse, vse se izpolni presrečnim,
kar duša želi in oko.
Lep raj si ustvaril, o prerok!
Z njim pol si osvojil zemlje,
osrečil si ž njim milijone ...
Poznal si – človeško srce.