Krog mene cveti, zeleni perivoj,
v ozadju hrup mestni se čuje;
pred manoj poroke slovesni god svoj
pa Dunav tu s Savoj praznuje!
Tu sanjam ... Čuj, konj iz daljave peket
vse bliže in bliže prihaja!
Vse bliže ... že trese pod manoj se svet,
topov grom in pušek razsaja!
Vse bliže in bliže ... Že vidim ves roj.
Glej, bliskajo v soncu se meči ...
Rogovi bučeči pa kličejo v boj ...
Vse suče se v pisani gneči.
Tam prapor Madonin visoko vihra,
križ zlat mu na vrhu iskri se;
tu barjak prerokov nasprot plapola,
srp lunin z osti mu blišči se ...
Tu „Allah!“ tam „Kristus!“ ... Kateri obeh
priboril pobedo bo zase? ...
Ne boj se! O prešlih le sanjal sem dneh,
zamislil bil v stare se čase.
Tako smo, Evropa, te čuvali mi
pred narodov divjih udari;
tako, ah, potratili mlade smo dni
mi jugoslovanski – barbari.