Večeri se. V stari sobi zbrali so se grajski gostje k službi božji protestantski. Vse je tiho. Le v kaminu klada
bukova praskeče. Predikant Znojilšek Janez čita Sveto pismo. Gladko teče prevod Dalmatinov.
In navdušen jim razlaga mladi predikant besedo božjo v maternem jeziku. In oči se mu iskrijo,
ko slavi vesti svobodo . . . Glas se trese mu. . . Vsa družba grajska ga posluša pazno. Le gospa domača, vneta
luteranka, Katarina Pečovičeva, ozira često se skoz okno danes. Kam uhajajo ji misli ?
Ali sneg tako skrbi jo, ki v kosmičih gostih belih naletava, da zakidan grad je v metežih globokih?
Ah, soprog grajščak skrbi jo. Včeraj obsorej odišel je na lov, a danes ni ga še domov .. . In sneg še pada,
pada, pada in zapada. In ozira Katarina se razmišljena skoz okno in napol le sliši danes,
kar iz biblije prebira predikant Znojilšek. Srce njeno biva daleč zunaj v gozdu bogvekje pri možu . . .
Vrata na stežaj odpro se . . . „Bog vas živi, Bog vas živi!“ Pečovič je vstopil naglo, s snegom ves pokrit in s puškoj
preko rame, med družino. Kvišku plane Katarina. Predikant Znojilšek zapre biblijo . . . Grajščak pa seže
mu v roko in reče: „Brate! Rešil sem te od papistov! Vsaj nocoj lahko boš spaval še pod strehoj mojoj tukaj
in ves teden še nemara . . . Hahaha! To bil vam lov je! Jeli, Katarina moja, jelite, otroci dragi,
da že bali ste se zame? „Kaj je bilo? Kod si hodil?“ vpraša skrbna gospodinja. In Znojilšek in vsi gostje
gnetejo se k Pečoviču. „Stal sem torej v gozdu z lovci jim grajščak pripoveduje – poleg ceste tam, ki pelje
v Trebnje, blizu lovske hiše naše. Kar prijaha mimo Muha Jošt, sodnik deželni! „Oj, Jošt Muha! Kam, za Boga,
v taki zimi?“ ga poprašam. „Vražje vreme!“ – reče Muha zviti papežnik. – „Ne daleč tod imam ti opravilo,
nujno, sitno opravilo! Iz Ljubljane moral danes skoro sem ti brez obeda . . .“ Brž zasvita se mi v glavi . . .
In povabil sem s seboj ga v hišo svojo, ga posadil v kot za mizo. In prisedli lovci moji so k sodniku . . .
Ti ubogi, žejni Muha! Pač ni slutil, da ujet je kakor muha v pajčevini! Dobro ga poznam že davno,
da pijanec je največji med pijanci v vsej Ljubljani. In postregel sem papistu po slovenski stari šegi.
Muha pa je pil ko žolna, pil in pil in jedel, kar sem dal postaviti pred njega . . . Židane je volje Muha,
trka z nami in napiva, poje in se smeje. Čisto je pozabil na opravek nujni svoj, čeprav že noč je . . .
In tedaj se mu približam, pomežiknem mu – in Muha, poštenjak, me je razumel. Ves mehak se nagne k meni,
pošepeče na uho mi: „Veš, prijatelj, stvar je taka! Kaj tajil bi ti! Pogostil si lepo me . . . Predikante prišel sem lovit . . .
Ti zajce, jaz pa predikante! . . . Vidiš, to razlika je med nama. Kaj se hoče, ljuba duša,
če tako mi ukazuje Tomaž Hren, naš škof ljubljanski če tako mi ukazuje Ferdinand, nadvojvod strogi! . . .
Pravijo, nekje nedaleč skriva se Znojilšek! Njega moram prvega ujeti. In devet beričev čaka
na povelje moje zadi v gozdu, da gredo z orožjem nad heretika . . . Tako je . . . Jezik se mu je zapletal,
ali vse je izblebetal! In čimdalje bolj je kimal in čimdalje nižje lezla mu je glava .. . A desnica
segala mu je po čaši, ki nalival sem mu sproti jo z najboljšim vinom svojim . . . In opolnoči je padel Muha
nam pijan pod mizo. Kakor kamen je obležal ter zaspal je in zasmrčal . . . In tedaj sem vstal vam z lovci
in zaklenil hišna vrata pa šel iskat sem – beričev. Vseh devet smo pozajeli in naklestili tako jih,
da so klicali vse svetce na pomoč, pa, žal, nobeden ni usmilil se beričev . . . Obljubili so nam moško,
da ne bodo več lovili predikantov luteranskih. In odšepali tuleč so od pretežkih batin naših
in preklinjajoč sodnika Jošta Muho. Razškropili brž so se na vse vetrove . . . Vidiš, ljubi moj Znojilšek,
brez strahu nocoj greš spavat! Predno prebudi se Muha v koči lovski tam pod mizoj, predno se iztrezni, skriješ
se lahko medtem devetkrat po gradovih tod dolenjskih!“
Cookies on Poetry Cove