Jesenska noč. Dobrač molči, ko velikan v nebo kipi. Na glavoj se njegovoj bliska in oster veter piha, piska.
V višavi plava črn oblak in zdaj pa zdaj grom strese zrak . . . Kaj giblje tam se med grmovjem nad strmim bregom med skalovjem?
Čimdalje več prihaja jih in v gozdu se sestaja jih mož resnogledih, korenjakov, na boj pripravljenih junakov . . .
„Dovolj nas je, dovolj, možje! Vsem nam, kaj ne, gori srce „za evangelj, vesti svobodo; vsak papeško črti zablodo!
„Al hočete, možje, nazaj v duševno rimsko sužnost – kaj? „Al hočete se ukloniti in vero svojo zatajiti, „če pride škofov komisar? Prisežete pokornost mar?
„In biblije slovenske radi vi izročili bi grmadi ?“ „„Nikdar! Kar smo, ostanemo! Nikamor se ne ganemo!
„„Več ne udarno se papistom, sovragom našim, antikristom! „„Celovec še stoji junak, udal se ni še naš Beljak.
„„Čuj nas, Dobrač ti skaloviti: Mi lutrovci smo stanoviti! „„Zato, soverniki, nocoj smo zbrali tukaj se na boj!
„„Okrutna verska komisija, ki cerkve ruši nam, razbija, „„nocoj približa obsorej v dolini se po cesti. Hej,
„„sedaj pod nami pojde mimo! Možjč, vse s kamenjem pobijmo in vsuje z gore skal se plaz . . Ko grom bobni to v nočni čas
Dobrač visoki pa molči, v oblak zavit v nebo kipi . . . Škof Hren v Vinjem Dolu. Stari župnik Martin Trtnik
v Vinjem Dolu sedel ravno je k obedu z gospodinjoj mladoj svojoj Margaretoj. Skozi okno gleda solnce
opoldanje v tihi farovž. Komaj pa zajel je župnik juhe trikrat si iz sklede, žlica pade mu iz roke.
Pred župnišče pripeljala škofova se je kočija! Gromska strela! V Vinjem Dolu kdo je videl kdaj kočijo tako,
ki jo komaj vleče vrancev iskrih močnih par! „Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ Že prikaže se na pragu iznenada,
tiho kakor padel sneg bi ti na glavo, sam škof Hren, in ž njim sta prišla suha dva še jezuita. „Deus tecum! Dragi župnik,
prišel sem vas vizitirat. Kriva vera se razširja po škofiji moji. Satan valjal se je pač brez dvoma
tudi v Vinjem Dolu vašem ter ostavil kako dlako z repa svojega je tukaj. In zatorej vas pozivam,
ljubi župnik, Martin Trtnik, da pri priči izročite knjige vse mi krivoverske!“ „„Prosim, škof naš prečastiti
in častita patra, prosim, sedite za mizo skromno, predno dalje govorimo! Izpotili ste gotovo
se na dolgi prašni poti iz Ljubljane, in nemara žejni tudi ste in lačni.““ Sede škof ljubljanski, Tomaž z jezuitoma za mizo.
„„Vivat, vivat!““ kliče župnik, mož z bakrenim nosom, plešast in s trebuščkom preobilnim. „„Vivat družba gostov naših,
prečastiti škof naš, vivat!““ Zazvenčijo svetle čaše, a škof Tomaž pravi: „Župnik! Čas je drag in prišel nisem,
da popival bi tu vince, nego jaz sem prišel danes k vam v imenu svete cerkve in v imenu Ferdinanda,
ki dežele vlada naše – Bog ohrani nam ga dolgo! – da pregledam bukve vaše. Saj brez dvoma vtihotapil
satan tudi v ta je farovž kako biblijo slovensko ali kako drugo knjigo, ki bi spisal bil jo Trubar ali Dalmatin – kajneda?“
„„Vina, vina gori!““ kliče župnik Trtnik – „„al ne vidiš, kuharica, da kozarci že so suhi? Pa prinesi
tistega iz kota v kleti! Sod oplesnil je kovani. Ves je zelen in na vehi prede maček. Slišiš, Metka,
tistega nam zdaj natoči! Oh, vladika, vi ne veste, kakšna to je zlata kaplja!““ „Dosti vina, dragi župnik!
Ne kozarca več! Le bukve dajte sem mi krivoverske! Biblioteka kje je vaša? “ „„V biblioteko? . . . Prosim, torej
pojdimo!““ . . . In vsuje truma iz obednice se naglo po hodniku dolgem. Župnik s škofom Hrenom gre na čelu.
„„Tukaj!““ reče župnik Martin – in železna težka vrata že odprejo se škripaje . . . „Kaj je to? Moj ljubi župnik,
vi ste danes dobre volje! To je vaša klet, a mene ne zanimajo ti sodi. Biblioteke iščem vaše!“
„„Biblioteke?““ Hm, nemara naj pokažem vam še kaščo, kjer imamo polno žita ? Ali v hleve naj popeljem
komisijo prečastito, da živino vidi mojo, moje junce, krave, svinje?““ „Ah, sedaj je šale konec!
Vi bojite se, zdaj vidim, v biblioteko me povesti! In to sum mi vzbuja strašni, da imate v njej veliko
krivoverskih knjig prokletih! Stojta, patra, mi na straži, da se kam mi ne izmuzne ta heretik, Martin Trtnik! . . .
Biblioteka kje je vaša, kje so knjige krivoverske?“ „„Biblioteke ni nobene druge take v hiši moji!
Verjemite, prečastiti, glavi moji osiveli! Kar sem župnik v Vinjem Dolu, videl sem doslej sploh samo
eno in edino knjigo – v cerkvi naši star misale.““
Cookies on Poetry Cove