„Pozdravljam te, oj temni, stoletni samostan! Pozdravljam te, zelena jezerska tiha plan! Prelepi skriti biser koroške ti zemlje, bo li miru kraj tebe tu našlo mi srce?“...
Popotnik kdo si tuji, ki sam s seboj golčiš? Ob jezeru Osojskem po cesti mi hitiš? Junaška ti je hoja in plemenit je stas, oči žare ti živo, a bled je tvoj obraz...
Priromal je pod goro, do samostanskih vrat. Pred samostanom sivi sprehaja se opat... A romar ta je mutec, nagovora ne zna; odgovor on menihu na listu pisan da...
„Kaj čitam v listu tvojem? Iz Rima si prispel? In tu pri nas ostati, počiti bi si htel? – Le z manoj, mož pobožni! Če srce ti zvesto, za hlapca nam očetom boš služil ti lahko“.
Molče gre za opatom čez samostanski prag. Najnižji posle v hiši on dan opravlja vsak. Najprvi je na nogah, ko jutro se rodi, poslednjemu na večer sen stisne mu oči.
In nihče več ne vpraša, kdo on je ter odkod, kje zibelka mu tekla in kje njegov je rod. Neznan, kot bil je prišel, in tuj ostane vsem. Kdo pač bi ž njim se menil – saj mož je tih in nem!
Bolnika dnes previdet osojski gre opat. Tam v celici tesnobni leži mu nemi brat. Na postelji ubožni je mutasti bolnik: S popotnicoj približa se mu izpovednik.
„Oh, oče moj častiti, poslušajte me zdaj!“ – Čuj, govori li mutec? Godi se čudo – kaj? Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let? In zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred!...
Počasi govore si razbremenuje vest... O dneh preteklih burnih – oj dolga je povest! Povest o škofu svetem – Stanislav mu je ime – ki z mečem on je nekdaj prebodel mu srce...
In ko je na Osojah napočil tretji zor, mrtvaške pesmi v cerkvi menihov pel je zbor. Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal; za njega v plašču črnem opat je mašo bral.
Pel mašo oča Tenho in molil je tako: „Naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo! Glej, delal je pokoro naš nemi samotar, brat Boleslav, kralj poljski...zavreči ga nikar!“
Cookies on Poetry Cove