Za planino pada sonce,
z zlatim ljubi jo poljubom ...
Čuj tam pesem z minareta,
pesem ko iz krajev tujih!
„Velik samo ti si, Allah,
Mohamed tvoj prerok sveti;
molit, bratje verni, molit,
komur mar je sreča večna!“
Veličastno se obrača
mujezin na stolpu vitkem,
s turbanom na glavi rusi,
z vihrajočoj bradoj sivoj.
Na strani se v svet četiri
starčeva mi pesem ori ...
Zdaj obstal je zroč na mesto;
misli starec misli tožne:
„Kje ste, carji Sulejmani?
Kje si, slava, moč nam silna?
Džavri vzeli so nam Bosno ...
A kalif jih gleda mirno!
Ne utegne! – Kdo potem pač
bi Čerkezke bele ljubil,
pušil čibuk, srebal kavo? ...
Da sem jaz car v Ištambulu!“