„O Ajša! Dvajset rožic cvete mi na vrtu lepih. Dvajset žen mi dal je Alah, toda ti si najkrasnejša
in najljubša mi med vsemi, odaliska moja mala! Glej, Ajša, pol stoletja že uživam milost božjo,
hodim že po svetu grešnem. Osiveli so lasje mi, osivela mi je brada. Pa odkar si ti, Ajša,
žena moja prerodil sem se! to čudo naredila je ljubezen tvoja sladka! Moč lepote tvoje mlade
je velika! Bil sem starček – in sedaj, odkar potapljam se v oči ti čarovite, kar poljube pijem tvoje,
spet mladenič sem, Ajša! Glej, zdaj pa ti obetam in prisegam ti slovesno, da tvoj oče abu-Bekr
pride z mano vred po smrti v raj najvišji, v raj deveti!“ „ „Slavni prerok in gospod moj! Čast je zame prevelika,
da tako me ljubiš, čislaš! Kaj sem dekle jaz ubogo, ki pomladi štejem komaj zdaj deset! Kar dal mi Alah,
to žrtvujem ti z veseljem: vso lepoto mlado svojo in ljubezen svojo nežno! Toda, prerok, gospodar moj!
Naj povem ti, kar šepeče vsa Medina bela davno! Davno brusi že jezike ljudstvo, prerok moj, o tebi
in očita ti mesenost in pohotnost, razuzdanost! Preveč bojda ljubiš žene svoje, preveč si nabral jih
v harem, a najbolj, dragi pohujšuje se Medina, kar si storil bil v svetišču zadnjič javno! Ali veš še,
kak si bil med službo božjo se približal mi, privzdignil mi kopreno na obrazu pa poljubil me, poljubil
strastno, vroče me na usta! Zašumelo je po srenji, zašumelo po mošeji, in spogledal se je moslem
z moslenom se nmuznil. . . Ne zameri mi odkritost, Mohamed! Pa, ker te ljubim, ti naznanjam, kar za hrbtom
dolgo, dolgo že klepeče verna tvoja ta Medina!“ „Naj šepeče, naj klepeče, naj opravlja me Medina!
Kaj so mar mi svetohlinci! Kar živim na svetu, ljubim tri reči in te so: ženske pa dišave in molitev!
Oh, Ajša moja mala! Težek posel je preroški, pa zato je dobri Alah odškodnino dal preroku
sladko! Glej, in odškodnina in nagrada ta – ljubezni je užitek, o Ajša! A z Medinci opravljivci
se pomenim jutri! Pridi v džamijo pa bodeš čula razodetje božje novo; suro novo jim oznanim
vernikom pa zamašim jim usta! Pridi me poslušat!“ Šla Ajša je v svetišče drugi dan. Vse polno ljudstva
vernega se gnete, klanja Alahu na tleh kamnitih. Kar na leco stopi prerok Mohamed – in vse utihne.
Pa pogladi dolgo brado sivo božji si poslanec. In Ajši je se zdelo, da ozrl se je z višine
za trenutek nanjo; tudi zdelo se ji je, da šinil čez obraz mu nasmehljaj je porogljiv, ko tak pogledal
njen soprog je po sovercih . . . Čuj, in že je spregovoril z gromkim glasom prerok modri: „Čeujte nove razodetje,
ki mi poslal ga je Alah noč preteklo! In takole reke!Alah mi je večni: Kar se tiče žen, seveda
ti, moj prerok, smeš imeti, kolikor jih hočes, samo da rediš jih vse pošteno! Tvoje tudi vse so sužnje,
ki upleniš si jih v bojih! Izmed njih si smeš izbrati, kterakoli ti ugaja! . .. Ta zapoved najnovejša
pa velja, seve, le zate! To izjemo dovoljujem samo tebi, ne pa drugim mosleminom jaz najvišji
Alah sveti in edini!“ In sprejeli novo suro v strahu božjem so Medinci; klanjali se razodeti
se besedi Alahovi. In od tega dne je imel Mohamed res mir v Medini. In molčali so mesčani
o Ajiši in o ženah drugih, ki jih ljubil prerok je na stara leta svoja ke mladenič s strastnim žarom.
Saj dovolil mu je Alah!
Cookies on Poetry Cove