Osvojil si z mečem krvavim Egipet je Mohamed Ali; pregnal iz dežele je turške, angleške in druge drhali.
Dan vzhaja nad pestro Kahiro, in v svoji trdnjavi kamniti sedi že zamišljen pri mizi pa piše vladar zmagoviti.
List piše Mamlukom pogumnim v bogati vojvodski opravi; list piše jim Mohamed Ali, bel turban čepi mu na glavi . ..
„Glavarji mamluški! Egipet dal v pest mi mogočni je Alah. Največ ste pomagali v bojih mi vi! O, prisrčna vam hvala!
Res, hrabri ste, neustrašljivi, v preroku preljubljeni brati! Gorjč mu, ki vi ga črtite! Zdaj vidim: vas treba se bati!
Vsa čast vam! Le združeni z vami vse tujce zdaj v beg smo pognali. Poplaćal bi rad vam usluge. Hvaležen je Mohamed Ali.
Za zdaj vas pa vabim, o beji, da pridete drevi v trdnjavo, da pridete k meni na gostbo, na moslimsko malo zabavo!“ . . .
In padel je mrak . . . Nad Kahiro že luna se zlata leskeče, razliva svetlobo čez mesto živahno, šumeče, vrveče.
In petsto junakov Mamlukov že jaha ponosnih v trdnjavo, gre petsto nakičenih bejev na paševo slavno zabavo.
To bode večerja sijajna! To bode jedi in pijače pa godbe in petja do jutra! Oh, srce že v prsih jim skače. . .
in morda še mladih deklet jim pripravil je Mohamed Ali . . . O, paša pozna že njih žeje in z beji včasih rad se šali. ..
Po klancu so strmem in tesnem prihajali beji k trdnjavi . . . In neoborožene paša s posadko jih svojo pozdravi.
Nenadoma počile puške albanske so bejem naproti! In petsto ta hip obležalo Mamlukov je mrtvih na poti . . .
Cookies on Poetry Cove