Noč razprostrla je plašč čez gorati Epir, topla avgustova noč . . . Povsodi tihota in mir. Mir?! V Karpenico so vdrli surovi Turčini. Plenijo, koljejo spet po Helenov očini.
Noč je. Razbojniki šli so utrujeni spat. Jutri spočiti spet pojdejo ropat in klat. Kajpada jutri vas dan bi Osmani divjali pa po okolici bi in po mestu spet klali,
ko bi ne bližal se s svojim krdelom heroj Markos Bozzaris, pogumni rešitelj nocoj. Tiho že bliža se Markos Bozzaris z junaki hrabrimi svojimi taboru turškemu v mraki.
V gozdu ustavi se gostem, lepo razvrsti svoje pogumne tovariše v bojne redi. Nihče ne vidi jih. Zvezde na nebu gorijo, gledajo drzne junake – pa zvezde molčijo.
Reče jim Markos Bozzaris: „Heleni, možje! Vem, da vam bije za sveto očino srce. Vem, da vas sram je, da Turek barbarski nam vlada, da nam če zmerom svoj suženjski jarem naklada!
Vem, da sramote poslej ne prenašate več! Vem, da že stiskate v pesti osvetni svoj meč! Hej, Leonida nesmrtnega nismo sinovi? Bratje po krvi in duhu mar nismo njegovi?!
Turek, prekleti sovražnik naš, mora čim prej ven, ven iz Grčije naše domov preko mej! Ali svobodo, tovariši, ljubite zlato? Pa postrelite teh ptic grabezljivih mi jam!
V tabor grem turški pobijat Turčine! Naprej! Spava že vojvoda njihov, Dželaleddin–bej! Spava ves tabor. Vse tiho. Kdo z mano gre nanje? Kristus nebeškil Oh, kakšno veselo bo klanje! . . .“
Markos Bozzaris to reče – in tristo takoj hrabrih gre z njim Suliotov krajanov na boj. Tiho, previdno ze zviti gredo Sulioti, risom podobni po nočni se plazijo poti.
Tiho, počasi jih vodi Bozzaris naprej . .. že vtihotapili v tabor so turški se, hej! „Bijte, morite jih turške ostudne hudiče! Streljajte, streljajte, bratje!“ Bozzaris jim kliče.
„Kje si, Dželaleddin–bej verolomni? Še spiš? Na ti svinčeni pozdrav! Zdaj se več ne vzbudiš!“ Strašen je boj ta ponočni, mesarsko je klanje . . . Markos Bozzaris, Turčinom pokvaril si spanje!
Že so prispeli iz gozda mu vsi na pomoč Marku Bozzarisu bratje in bitev razsaja vso noč . . . Plah se vzbudi premnog Turek, oči si pomane . .. Grški zabode ga meč. Spet zaspi, več ne vstane . . .
Bije vso noč se Bozzaris . . . Ko dan zažari, teče v potokih iz tabora turškega kri . . . Ni jih nikjer več Turčinov. Čez mejo zbežali v noči usodni so, ki so še živi ostali . . .
„Slava ti, Markos Bozzaris, veliki heroj! Ti Karpenico otel si, očino nocoj!“ Markos Bozzaris pa nič več ne sliši slavitve svojih rojakov veselih. Sam padel je sredi moritve.
Cookies on Poetry Cove