Slava vam, bratje! ... Čast bodi Bogu! Glejte, in zopet ste katoličani! Hren vas pritisnil je spet na srce. Niste heretični več luterani.
Tam ste klečali v palači pred njim pa mu prisegali večno zvestobo; zmot dosedanjih skesali ste se, krive ste vere prekleli hudobo.
Naglo, rojaki, zares, kar črez noč šinile v glavo vam druge so misli! Danes, kajneda, sovražite to, kar še sinoči imeli ste v čisli!
Veter zapihal je z druge strani – hitro ste plašče po njem obrnili ... Svoje prepričanje, ves svoj značaj kar na povelje ste brž spremenili ...
Taki smo! Sužnost tiči nam v kosteh, sužnji se duh nam po žilah pretaka! Kdo iz boječih naj takih-le šlev nadejal kdaj bi se ljudstva-junaka!?
Jekla ni v mišicah naših kar nič, v naših kosteh je premalo kremena! Ah, in slovenska ta naša je kri vse prevodena, premalo ognjena!
Kar se mu koli poljubi kedaj, lahko počenja vsak z nami nasilnik! Peto mu ližemo, dokler trinog kruti ne stopi na babji nam tilnik!
Kdo nas spoštuje? Kdo nas se boji? Trstje smo šibko, ki veter ga maja ... Za gospodarja preskromen je sam, rajši zato je Slovenec le raja! ...
Truma za trumoj meščanov se, ah, gnete iz škofove tam-le palače ... Meni od gneva razliva se žolč, solze oko od sramote mi plače ...
Cookies on Poetry Cove