Slavni svetec v blaženstvu nebeškem, Kartuzjancev oča, sveti Bruno! Ki rodil si nas v dolini pusti, Tam v Sartreški nas rodil dolini;
Ki razgrinjaš i nad nami plašč svoj Zbranimi tu v samostanu Zajčkem: Ne zameri, oča, ne zameri, Da ti sin tvoj, stari Marijofil –
Kloštrov tvojih bivši prej nadzornik, A zdaj prior v domu tem nevredni – Piše danes v kroniko te vrste, Pergamenu da izroča zgodbo,
Zgodbo, ki bo žalila te morda. Trideset je let že palo v večnost, Trideset od tistih dob let dolgih! Dan jesenski bil je topel, krasen,
Ko priromam tu pred klošter Zajčki, Razoglav pred samostan priromam. Palico sem potno držal v desni, A v levici sveti rožni venec.
Tik pred cerkvoj obstoji mi noga. Prag prestopim, v cerkvi sem prekrasni. Skozi okna gotiška visoka Žarki solnčni lili so se vanjo.
Hiša božja prazna, osamela! V refektorij grem; tam bodo bratje. Na stežaj so vrata vanj odprta, Od obeda še šibe se mize,
A v dvorani ni je duše žive! Po hodnikih samcat stopam dolgih – Prazna cela vsaka, vse je tiho, Le korakov mojih jek se sliši;
Mej zidovjem čudno to odmeva! S sten obrazi gledajo me resni, Radovedno vame zro podobe: Slike stare priorjev pokojnih,
Slike stare dobrotnikov Zajčkih. Groza skoro me obide rahla. Sam ne vem, kak dolgo tod sem blodil: Stoj, pri tleh, tam v koridoru temnem
Vrata najdem le napol priprta, Iz dvorane govor, hrum in petje! Tihotapim k durim tem po prstih, Slušam, slušam – to reči so divne!
Hrum potihne, čuj, glas visok poje: "Iz raznih krajev, časov Do stropa knjig leži, A jaz mej vsemi ljubim
Tam zvezek poezij. "Kaj sta Horac in Pindar! Kaj Sappho in Ovid! Tam v mojo knjigo višji
Pesniški duh je vlit. "Če sladka me vsebina Zanese pod nebo, Se jaz bi menda odo
Zapel tačas lehko!"... Aj, očetje so v – biblijoteki?! Čul sem že o učenjakih Zajčkih … Torej res
Brat drug se že oglaša: "A moj folijant je tam stari! Iž njega rad čitam vsegdar; Čas letnico zglodal mu davno,
Pozabil že se je – tiskar. "Če pisca ideje globoke Premišljam do pozne noči, Vsa čuda priroda mi jasno
Razgrne tačas pred očmi!"... Bas resnoben zdaj za tem zapoje, Da dvorana vsa bobni od jeka In zidovje nad menoj se trese:
"Resnice že dolgo sem iskal zaman, Premetal neštete sem liste; V tej knjižnici našel pa zdaj še vsak dan V vseh knjigah resnice sem čiste!„
Tu veselo zazvenče kozarci! Odprem vrata, vstopim in pozdravim: "Mementote mori!" Klet prekrasna!
Klet prostrana me objame hladna. A v sredini sodov velikanskih, Tu sedijo patres kartuzjanci Okrog mize hrastove ogromne;
Čašo v roki vsak drži penečo … "Bratje dragi: Dominus vobiscum! Tukaj torej knjižnica je vaša?! – Po ukazu strogem iz Sartreze
Prišel k vam je brat vaš Marijofil, Da pregleda samostan vaš Zajčki, Da napredek vidi v učenosti, Ki izvira v knjižnici vam toti..."
S težkim srcem pisal te sem vrste, S težkim srcem to beležil zgodbo. Ti Spasitelj križani na pultu, Ti na steni, Mater Dolorosa!
Vidva sta mi priči, kak nerado Teklo danes mi pero je gosje. Ali grešni menih Marijofil, Ki osivel je pišoč to knjigo,
Kroniko o samostanu Zajčkem, On ni mogel in ni smel drugače! Kajti res je res: Resnico samo Vselej piši vestni zgodovinar!
Ne na levo gledaj, ne na desno, Kaj vrstniki poreko, ne baraj! Kaj potomci poreko, ne maraj! – In zato ne bodeš pač zameril,
Da je pisal sin tvoj Marijofil V knjigo toto danes zgodbo čudno, Ki vršila se je v Zajcu lepem, Ko smo šteli leto: tisoč petsto
Šestdeset in štiri še po Kristu –, Oh, saj vem, da bodeš mi odpustil, V slavi rajski, oča Bruno! Amen.
Cookies on Poetry Cove