Pepela kup na tleh leži.
Žrjavica pod njim še tli.
Tu, tam kos usnjate platnice
moli še kak izpod kopice.
In kak okov, okras meden
plamenu ni zapadel v plen ...
Pa pride mimo kmet in pravi:
„Hej, to bi gnoj bil moji travi!“
Pa pride mimo jezuit
pa se prekriža pater Tit:
„Ad Dei gloriam majorem
zgorele včeraj so. Ne morem
„trpeti knjig slovenskih teh!
No, prah zdaj luterski je greh!
„Kako rad vidim, če sežiga
heretična se kaka knjiga!“
Pa mimo pridrevi orkan,
odnese ves pepel črez plan
in hrib slovenske domovine
in ga raztrosi iz višine.
In pada sveti ta pepel
po naši zemlji sivobel.
In kamorkoli se zarije,
življenje novo kdaj tam vzklije.
Iz vsake iskre vzplameni
duševni žar bodoče dni...