Pri kmetu samotnem v planinah
mudil sem nekoč se na potu.
Utrujen počival sem v hiši
za mizoj orehovoj v kotu.
Skoz okenca majhna in motna
poslavlja že solnce z neba se
večerno; po podu, po stolih
mi pleše in s prahom igra se.
In meni nasproti pri mizi
sedi gospodar sivolasi
in z mano kramlja in kadi mi
iz pipice svoje počasi.
Pa meniva s starcem zgovornim
o tem se in onem. O davkih
mi toži, o letini slabi;
o raznih mi pravi opravkih.
Oziram po izbi se nizki.
Po stenah svetnikov podobe
in staro razpelo, a s stropa
visi „sveti duh“ sredi sobe.
A kaj je to tu na polici?
Pod pisano kložje zarita,
glej, knjiga se skriva debela,
vsa prek in prek s prahom pokrita ...
„E, bukve so to krivoverske!
Nič takega! Stara je šara!
Kar pomnim, ležijo že tam-le,
saj brati jih nihče ne mara.
„Odkod so, sam Bog si ga vedi!
Dandanes več niso za rabo ...
Če hočete, vam jih podarjam.
V spomin jih odnesite s sabo!“
In vzamem v roko radoveden
to knjigo starinsko s police;
obrišem ž nje prah mnogoletni
in odprem lesene platnice ...
O, Dalmatin! Biblija tvoja
slovenska se tu mi zabliska!
Oči potopijo se v liste
in v prsih srce mi zavriska.