V Novem kloštru molijo menihi. Vespere v kapelici pojo in mrmrajo. Skoz visoka okna tam žari večerno jim nebo.
Čitajo in čitajo molitve. Tu, tam v klopi kak dominikan sklonil glavo rušo je na prsi pa zadremal v Bogu je zaspan.
Kakor v sanjah se glasijo psalmi, himne in antifone ... Sedaj vse namah utihne ... Trušč in vpitje ... Vrata se odprejo na stežaj.
Cepcev, kos, sekir, vil cela hosta patrom se zasveti pred očmi ... Dvesto kmetov gnete se v kapelo ... „Stara pravda!“ dvesto grl kriči.
Ostrmijo patri, prebledijo ... Sapa jim zastane, in molče gledajo zdaj v tla, zdaj v kmete plahi ko obsojenci ... Kaj bo? Gorje!
„Stara pravda! Stara pravda!“ ori po kapeli se ko strašen grom, da odmeva med zidovjem sivim, da se stresa samostanski dom ...
Izmed trume stopi pred menihe Štefan Dvornik, puntarjev vodnik. Vse utihne kakor na povelje ... Govori pred patri kmet glasnik:
„Ne bojte se! Nismo pridrli nocoj, vas ubijat, morit; tlačani smo vaši, saj veste, pa prišli k vam jest smo in pit!
„Navžiti mi hočemo danes do sita se božjih darov, ki v potu obličja znosili vam mi smo sami jih domov!
„Vse, s čimer mastite se v kloštru, častiti, pobožni možje, pričarale vse so iz zemlje vam žuljave naše roke!
„Vam tilnika solnce ne peče, ne stiska ledeni vas mraz... Z jedrni in pijačami, s spanjem preganjate dolgi si čas!
„Lahko žlobudrate molitve v kapelici svoji vsak dan, ko zunaj od zarje do mraka za vas se naš peha tlačan!
„Saj vaš Bog ni naš! Le molite vi svojega, patri, Boga! Mi kmetje že čutimo zdavnaj: Bogova svet vladata dva!
„Gospode Bog, to je Bog jeden, to kloštrov je Bog in gradov; Bog drugi, to Bog je tlačanov, Gospod naš, Bog vaših robov!
„Naš Bog, to Bog nove je vere, ki vi ste iztrebili tod po lepi Savinski dolini jo z ognjem in mečem povsod!
„Ne! Niste je mogli zatreti! O, v naših še srcih živi ta nova, velika ta vera, živi do današnjih še dnij!
„In stara je pravda ta vera! Za njo mi spet gremo na boj! Pravice zahtevamo svoje, plačila za težki trud svoj! ...
„Vaš klošter od nas je obkoljen, zastražen okrog in krog ... Če nam ne izpolnite želje, ne reši vas dobri vaš Bog!
„Večerje za tabor naš vstaški nam daste poštene nocoj! A jutri podpišete pismo nam, ki ga imamo s seboj!“ ...
To je rekel Dvornik, mignil kmetom– in ukaje puntarski tlačan stopa drug za drugim iz kapele v tabor svoj pred samostan na plan.
„Stara pravda! Stara pravda!“ ori iz stoterih grl se kakor grom, da odmeva med zidovjem starim, da se stresa ves meniški dom ...
Ko iz sanj vzbudijo se menihi in oddahnejo si ... Je li res, da ne pomorijo jih tlačani? Pa je vsak že zase molil kes ...
In vikar Salvator pravi: „Patres! Iz srca zahvalimo Boga, da živimo še! Oh, že sem mislil, zdaj bo treba iti nam s sveta!
„Deo gratias! ... Le dajmo kmetom da nažro se in napijejo! Cesar pošlje na pomoč vojakov, in ti puntarje pobijejo!“
Noč, majska noč. Na nebu mesec med zvezdami srebrn gori. Na travniku pod Novim kloštrom tristo tlačanov tabori.
Mesa in kruha polne koše je moral dati samostan, tri polovnjake vina v tabor tja privaliti jim na plan.
Hej, to večerja je vesela! Tu kmetje ukajo, pojo, tam plešejo brez žensk med sabo, a tu molčijo pa pijo.
In tam poskušajo bombarde in streljajo za kratek čas. Ni rad izročil bil jih prior na bučni taborov ukaz.
In tu navdušeni zažgali so kmetje velikanski kres pa rekli: „To je stare pravde naš živi plamen do nebes!“
Tam ob starine sodu v travi možje sedijo pa trije. Zro resno, vina vrč pa roma počasi jim iz rok v roke.
Pa reče prvi, Štefan Dvornik: „Zares, to je najlepša noč v življenju mojem! Novi klošter zdaj vidi kmečko našo moč!“
„„Razpasti mora to zidovje!““ se razjezi Boštjan Bernat ... „„Pokaj hodili bi na tlako? Saj plača nam je samo glad!
„„Moj evangelj je stara pravda, ki ga učil je svoje dni Matija Gubec po gradovih ... Kaj ne, moj ljubi Dvornik? – Pij!““
Pa pravi tretji, kmet Matevžič: „Poglejte! Že se svita dan! Bernat! Ti ključ sinoč si shranil. Naprej! Odpri nam samostan!
„Budit, budit menihe lene, da brž podpišejo nam list o stari pravdi! Ne raztrga noben nam več ga antikrist!“
Kar vikar je v Novem kloštru, taka ni še pripetila patru se Salvatorju. Saj že marsikaj doživel
pater je v mladosti svoji, ko se pisal je Moscheni Pietro in ko še v Benetkah ljubil lepa je dekleta
in ko vozil se po morju in boril se je z gusarji ... A odkar se pomenišil hrabri Pietro je Moscheni
in odkar je v Novem kloštru za vikarja – ne, nikoli ni doslej še prigodila taka se Salvatorju!
Komaj vstopi v refektorij danes zjutraj navsezgodaj, prilomasti kmetov truma ... „Stara pravda! Stara pravda!“
se razlega po dvorani. Patru vse vrti se v glavi. Gleda, zbira misli svoje, križa se in se ozira
pa se spomni v polusanjah, kaj pomeni ta obisk. Poči se z dlanjo po čelu: „Ah, podpisa vi želite,
dragi moji? In sinoči govorili ste v kapeli o nekakem pismu svojem ... Že spominjam se, spominjam ...“
„„Da, podpisa! Stare pravde hočemo, častiti pater!““ Iz stoterih grl grmi mu na uho zahteva burna ...
Toliko da prišel k sapi stari pater je Salvator, že stoji pred njim Matevžič in nastavi mu bombarde
cev na prsi. Kmet Bernat pa handžar svoj potegne turški iz nožnice. Štefan Dvornik pa razgrne list po mizi
javorjevi pred vikarjem: „To je stara pravda naša! Tlake ni več, ne tlačanov, ne gospode niti sužnjev!
Vsi svobodni, vsi enaki! Komur delamo, naj plača nam za trud, za žulje naše! Jesti nam naj da in piti!
To stoji na pergamentu. To je naše sveto pismo, to naš novi evangelj! To podpišite nam, pater,
če življenje vam je drago! Lahko potlej smo sosedje dobri si na večne čase!“ Kaj je hotel pater? Puško
jeden mu drži na prsi, drugi mu grozi z bodalom ... Refektorij poln je kmetov, ki vihtijo v rokah cepce,
vile, kose in sekire ... Sede k mizi. Vzdihne. S čela pot mu kaplje vroč. Zagrabi brž pero ter jim podpiše
stare pravde pergament ... „Slava, pater vam Salvator! Živela zdaj naša pravda!“ Kakor grom stoteroglasen
se razlega po dvorani. V Novem kloštru molijo menihi. Spev „Te Deum“ v kapelici pojo. Oj, kako navdušeno, slovesno
ori danes himna se v nebo! Orgle spremljajo na koru pesem, z lin zvonovi pritrkavajo, iz kadilnic pa oblaki dima
v čast Bogu dišeči plavajo. Na oltarju plamenijo sveče najtolstejše ko na velik god. Venci rož prepregajo cvetočih
vso kapelico iz kota v kot. In vikar Salvator je oblekel svoj najdragocenejši ornat. Ves poti se v plašču. K tlom pritiska
zlatotkani težki ga brokat. Izzvenel je hvalospev „Te Deum“ ... In vikar Salvator govori: „Bratje, danes praznik je najlepši,
kar častiti klošter naš stoji! „Kmečki naš sovražnik je premagan, „stara pravda“ poteptana v prah ... Puntarji pobiti so, razgnani!
Groza je minula, minul strah! „Bog nas rešil je iz rok tlačanov, Bog in pa katoliški grajščak, sosed naš, Matija Bergomaški!
Slava ti, veliki naš junak! „Slava še cesarski vojski tvoji, ki si vodil jo v krvavi boj! Zmage praznik prevesel praznuje
samostan oteti naš s teboj ...“ In vikar Salvator stopi h klopi, kjer je klečal viteški grajščak, in objame ga in ga poljubi
v znak hvaležnosti, v ljubezni znak.
Cookies on Poetry Cove