Noč je pozna. Križka vas že spava.
Bledi mesec po obnebju plava.
Rog zatrobi bojni sred vasi!
In nemirni lajajo vsi psi.
Ko bi trenil, glej, prikazni črne
noč iz plašča svojega razgrne.
Šinila je li iz zemskih tal
temna oborožena druhal?
Boben bobna. Lomijo se vrata.
V hiše vdira tujcev divja jata.
Krik in vik se sliši, stok in jok ...
Kletve ... Pušk in samokresov pok ...
Mečejo iz postelij vaščane
in tepo barabe jih neznane ...
Omedlevajo že od strahu
ženske in otroci ... Ni miru ...
Tu in tam ubit se zgrudi mrtev
kmet, zavratnega napada žrtev.
Vsak preiskan je po hišah kot.
Skrinje vse prebrskane povsod.
Tu pa tam požar krvav se dviga
in iz oken, streh že plamen šviga.
Ali ne utihne strašni boj?
Kaj vsa vas podere se nocoj?
„Divji Turki! Bog vas naj kaznuje!“
vse vzdihuje, tolovaje psuje...
„„Nismo Turki divji! Hahaha!““ –
Krištof Harar se zagrohota. –
„„Kaznovat smo prišli vas, vaščani,
ker ste trdovratni luterani!
„„Ker uporna vsa je vaša vas!
Škofov vi prezirate ukaz!
„„Niste hteli bukev izročiti
krivoverskih in se pokoriti!
„„Vsi možje odidete z menoj
zvezani v Ljubljano še nocoj!
„„Tam sodišče verske komisije
vam kljubivost že iz glav izbije!““