„To je torej Jurjev klošter tisti slavni kartuzjanski! O, za Boga, v kakem grabnu tu se skriva med gorami!
Turek ga ne najde lahko … Solnce dviga se visoko že na nebu, kresno solnce. Ali čudno, okrog kloštra
vse je tiho še in mrtvo! Pa naprej v imenu božjem, dragi spremljevalci moji! Moram videti, če res je
vtihotapil tudi tukaj herezije duh se kužni …“ Konj zahrska pod jahačem. In počasi stopi s sedla
Polydorus Montagnana, naddijakon akvilejski, župnik Laški in pa strogi inkvizitor verski …
Vrata teška v klošter so odprta. Polydorus Montagnana išče po hodnikih dolgih
kartuzjancev. Vse je tiho. Ni nikjer je žive duše. Kar prikaže star se frater izza vogla ves osupel.
„Kje očetje so menihi?“ jezen vpraša Montagnana. „„Vsi razšli so se po svetu, Bog ve kam, na vse vetrove!
Samo dva sta še ostala: Stari pater Avgustinus in pa mladi Innocentius …““ „No, in kje sta ta meniha?
Celici mi brž pokaži njiju, da se sam prepričam, če moža sta prave vere!“ „„Prečastiti! Želje vaše
izpolniti vam ne morem! Stari pater Avgustinus je pijan ko čep! Na tešče tri izpil je že bokale
mi starine! Dan za dnevom moram mu nositi vina v celico. Saj govoriti pater bi ne mogel z vami!““
„No, in pater Innocentius?“ „„Ne utegne! Lepa nuna mlada prišla je iz Prage ga obiskat že pred tednom.
Izza tiste ure ni ga bilo še na svetlo. Kaj se pogovarja z lepoj nunoj naš častiti Innocentius
že ves teden, sam Bog vedi!““ Nič ni rekel župnik Laški in oglejski naddijakon Polydorus Montagnana.
Samo vzdihnil je globoko, naglo šel iz samostana. Brž popel se spet je v sedlo pa odjahal s spremljevalci.
Cookies on Poetry Cove