Tudi v Kropo prišel škof je Tomaž z jezuiti in beriči vred, da kovače reši pogubljenja in na pravi pot jih spravi spet.
Sredi Krope poje danes boben in kovači že na trg teko gledat in poslušat radovedni, kaj se je zgodilo, kaj pač bo ?
Gologlavi vro in goloroki iz kovačnic svojih od vsekod lic marogastih in v črnih srajcah in umazan s čel jim kaplje pot.
Boben je utihnil, škof pa pravi: „Čujte, krivoverski me možje! Prišel sem, da rešim duše vaše. Če me ne poslušate, gorje!
„Vroče res v kovačnicah je vaših, vem, da oglje strašno tam žari, pa še hujše v breznu je peklenskem tisti ogenj vekomaj gori!
„Vseh hudičev poglavar najvišji, Lucifer prokleti, goni meh, krivovercev duše pa trpijo tam v žrjavici za hudi greh.
„Odpovejte lutrovski se zmoti! Vsi prisezite sedaj na glas meni samemu zvestobo vere in pokorščino! Pozivam vas!“
In prisegli vsi so mu po vrsti. Samo jeden grešnik je ostal. Peter Iskra hotel ni priseči; dalje je v kovačnici koval.
In koval in žvižgal je veselo Peter Iskra, drzni Iuteran; in kljubljivo kladivo je pelo mu po nakovalu v jasni dan . . .
„Zvežite upornika, beriči!“ – škof od jeze zelen jim veli – „na sramotnem odru sredi trga krivoverski naj kovač stoji!“
In privlekli Iskro so na oder. Siromak privezan tam je stal, a z umazanim obličjem škofu se v obraz široko je smejal.
In na prsih imel Peter Iskra evangelj slovenski je pripet, ki pri njem so našli ga beriči in ki zanj kovač bil ves je vnet.
Pa ko solnce zašlo je za gore in ko padla je na Kropo noč, moral Iskra dom je zapustiti, moral iz dežele solzen proč.
Cookies on Poetry Cove