Koso nekdo kleplje svojo,
čuj, nekje tam sred vasi ...
Ostro-rezko to klepanje
skoz večerni zrak zveni.
Jutri rano pa bo trava
padala pod kosoj toj
in cvetov po polju mnogo
palo mrtvih bo pod njoj ...
Slušam, slušam to klepanje ...
Bog ve, kaj da mi se zdi: –
Smrt je, ki tam kleplje koso,
da ž njo mene pokosi.