"Polje lepo, polje Gosposvetsko, Dežele koroške ti cvet! Kaj pomenja kamen stari v tebi, Svedok iz neznanih nam let?"
V kresni noči krasni, tajnopolni Kum Stojan se vrača domov, Gre po polji Gosposvetskem ravnem, A bliža se doba – duhov!
Dospe h kamnu: "Ni to prestol, ka-li? Kdo sedel je tukaj? Povej! Nem si. Mah že te obrasta zelen, Razpadeš pač prej ali slej.
"Nem si. Tiho vse okoli tebe. Ko solnce ti sije, molčiš; A ko noč na tebe pade črna, Ti ves oživiš – govoriš!
"Vrača li se duša pogubljena Pri živih iščoča miru? Mar osvete prosi senca jadna Ubitega tu brez sledu?
"In pregnati jih, duhove nočne S prestola ves trud je zaman! Kaj za rajne zmolil rožnih vencev Že tukaj je Gosposvetčan!
"Kaj storili še za duš smo pokoj?... Kdorkoli za kamen ta ve, Vejo vrže, rožo poljsko predenj Po cesti tod mimogrede.
""Ko naraslo to vejevje, cvetje, Zažgali grmado smo to: Mir imela duša bo nesrečna, Nazaj poslej več je ne bo!
"A ko polnoč kladivo odbije, Pri stolu duhove vzbudi; Zopet kliče, toži, vzdiha nekdo Vso noč, dokler zor zarudi.
"Po menihe v mesto smo poslali, In prišli pobožni možje; Pokropili kamen z vodoj svetoj, Moliti začeli kleče.
"In molili ves dan samotarji, Vigilije peli na glas, Litanije peli, čteli maše Za duše nerešene spas.
"A ko polnoč kladivo odbije, Pri kamnu strahove vzbudi; Spet tu kliče, toži, vzdiha nekdo Vso noč, dokler zor zarudi.
"Vsako noč tu straši na prestolu. No, bode pač tudi nocoj? ... Kresna noč! –a Stojan nosi v žepu – Kaj? – praprotno seme s seboj!
"Bajna noč, ti vseh nočij kraljica! Ti svet nam razgališ čarov... Bom jaz tudi gledal čuda tvoja, Ko doba napoči duhov?" –
Tu stoji kum Stojan ves zamišljen, Poljublja že sčn mu oči... Ob prestola vznožji se nasloni, Zadremlje, zadremlje – zaspi...
Polnoč bije v stolpu Gosposvetskem! A Stojan to sliši takoj: "Kaj – bedim li? ali mar še sanjam? Ni bil to potres pod menoj?"
Je li zemlja vrgla ga iz sebe? Na stol mu se nekdo popel! A v trenutku zgine mesec svetli, Zakril ga oblakov je vel.
Sapo nase vleče Stojan...sluša... Čuj v temi duh nekaj golči... "Kdo si duša ti nesrečna tukaj? In kake želiš pomoči?
"Kdaj nehaš tu strašiti po noči? Kmet Stojan bi rešil te rad..." ""Kdo sem, vprašaš me, neznanec smeli? Po krvi, po stanu tvoj – brat!
""Čuj, svobode naše pokopane Pomnik je ta kamen jedin! Tujcu sužen ti pozabil davno, Da otcev svobodnih si sin.
""Knezov naših prestol je slovenskih Ta kamen, tega ti ne znaš? Samo sedel tu, Borut, Gorazd je In Ingo, poslednji knez naš!
""Tu volili smo sami si kneza; Kmet sam mu vso dal je oblast; Narod sam iz sebe mu predaval Moč žezla in krone je čast ...
""Domovine le iskati sreče, Vsem braniti pravdo vsegdar, Z mečem v roki tu prisezal glasno V jeziku je našem vladar!
""Čitaj črke tu na kamnu svete – Mi vdolbli smo v kamen jih, znaj! – PRAVDO BRANY VDOVE –domovine... A kdo vam jo brani sedaj?
""Mi sedeli s knezom smu za mizoj Za vrati stojite zdaj vi... Mi iz polnih skled obedovali, A vam še ne dajo – kostij...
""Kdaj izpolni se napis na kamnu? Kdaj duh moj že mir bo objel? Kdaj, vi bratje...?"" Čuj, pri Gospi Sveti Petelin tam že je zapel!
Stojan vstane in oči si mane: Za goroj že dviga se dan... Kaj je bilo pač to v kresni noči? Resnica mar ali le – san?
Cookies on Poetry Cove