Kmet posavski, stari Zagorjan,
za pečjo leži na smrt bolan.
Premetava se, ječi, vzdihuje.
Zagorjanu je čedalje huje.
Pa mu reče dobra žena Ana:
„Ali naj ti pošljem po kaplana,
„po katoliškega, Koštomaja,
da spove te in da te obhaja?“
„„Res je, žena! Bil katoličan
vse življenje svoje sem udan.
„„Pa ti veš, da tudi rad sem pil.
Vinca mnog bokal sem v golt izlil.
„„Ej, tako pri nas se meša vera!
In katera prava je, katera?
„„Sam Bog ve, al nova ali stara?
Kdo uči resnico? Kdo nas vara?
„„Ne utegnem dvomiti, ne smem.
Samo to zdaj v zadnji uri vem,
„„da me muči zopet strašna žeja!
Veš, kaj – pošlji rajši po Andreja,
„„tistega gospoda predikanta,
mladega duhovna protestanta!
„„On mi ne prinese samo hleba,
nego tudi, kar mi najbolj treba –
„„kelih dobrega prinese vina!
Posušiti hoče me vročina.
„„Protestant bo dal Boga mi piti!
Žejo mi pomore pogasiti.““