„Ej, ošabna ti meščanka,
trdovratna luteranka,
kakršne dozdaj v Ljubljani
nisem našel med meščani –
Klara Javornikova!
Če se mi ne spreobrneš,
k pravi veri ne povrneš,
če ne izročiš slovenskih
knjig heretičnih peklenskih,
biblij novih mi takoj
Dalmatinovih, bo joj!
Bodeš v pekla dnu gorela
in na vekomaj trpela!
Jaz, tvoj škof, te dam zapreti
v ječo, kamor ne posveti
nikdar solnca zlati žar!
Nepokorna ti gospa!
Kaj ti ni življenje mar?
Kaj ti nič ni za moža
in pa za otroke svoje?
Kdaj bo konec trme tvoje?
Dam odloga ti tri dni.
Pojdi v miru, moja hči!
Čez tri dni pa prideš spet
pred inkvizicijski svet!
Če ne omehča srce
v dobi se ti tej – gorje!“
„„Nikdar!““ je pregovorila
samo še, se obrnila
in ponosna je odšla
iz dvorane jim gospa
Klara Javornikova.
Čakal škof je je zaman.
Ni je bilo tretji dan.
Prišli pa so k njej beriči:
„Pojdi z nami pri tej priči!“
In oblekla se je v svilo,
v svatovsko najlepše krilo.
Poljubila je moža
in otroke brez solza.
In po ulici skoz gnečo
gnali so jo v temno ječo,
v vicedomski turen stari.
„Slava ti!“ je vpila Klari
množica gredoč nešteta –
„mučenica ti si sveta!“
„„Slava Trubarju, rojaki!
Hrabri bodite junaki!
Jaz sem ženska, vi možje –
in boji se vam srce?““