Kavo pije stari Osman Ali, kavo pije, dolgi čibuk puši pred kavarno „pri arabskem konju“. Mrak je padel na ahiro pestro,
ulica je hrupna zažarela v belih lučih na visokih drogih. Puši starec čibuk svoj dišeči, sim ovija se mu v kolobarjih
sivih okrog lepe bele brade. „Mir se teboj, moj mali Osman Ali!“ mladi znanec Tevfik sede k njemu. „„Alah s tabo!““ reče Osnam Ali
in dotakne se z dlanjo široko čela, ust in prsi svojih rekši: „„Dolgo nisem te že videl, Tevfik, dolgo! Kakšno tvoje je še zdravje?““
„Zdrav sem kakor sončna palma v polju. Toda nekaj mi leži v srcu. Modrijan si, znan po našem mestu. Čisla tvoja se beseda tehtna.
Pa povej mi in svetuj mi, starec, kaj storim naj s svojimi sovragi? Skoraj vsak dan več jih štejem ljutih!“ V tla je gledal stari Osman Ali,
krepko vlekel iz cevi je dolge dim dišeči pa molče poslušal, kar mu tožil je prijatelj mladi. Jantar žolti svoj iz ust potegne,
pljune v stran pa reče mu smehljaje: „„Kaj pomeni, če imaš sovrage? To pomeni, da si jim na poti! A, če si na poti jim, si nekaj!
In čim bolj se veča broj sovragov večji si in si močnejši, kajpak! Tolik si, da eden sam sovražnik ni ti kos, pa se še več jih zbira,
ki bi radi te na tla podrli. . . Kjer ni nič, tam tudi ni nasprotstva. Kdor ni nič, na poti ni nikomur! Zadovoljen si, kar sem ti rekel?““
„Zadovoljen, hvala lepa, starček!“ In sedela sta še dolgo skupaj, do noči sta pozne govorila, pila kavo in tobak kadila
pred kavarno „pri arabskem konju“.
Cookies on Poetry Cove