Kapelica bela, kapelica lepa ...
Svetišče sred tihega gozda si ti!
S cvetlicami vse so ovenčane stene,
pred svetoj podoboj svetilka gori ...
Kapelica lepa, ti dekle za gozdom,
glej, srce prenežno mi tvoje se zdi:
Nedolžnosti rože v njem bele dišijo,
ljubezni pa lučica – komu plamti?