Kaj storil je Jurij Bohinec,
nesrečni ljubljanski meščan?
Beriči ženo ga po cesti.
V verige jetnik je vkovan!
Na ulici zbira se ljudstvo
in okna odpirajo se,
iz vež in z balkonov sosedi
za njim vsi ozirajo se
in majejo z glavami: „Kaj je?
Oh, kakšna sramota! Zaprt!
No, boljše ko v ječo, vam rečem,
pri priči oditi je v smrt!“
„„Pa kaj je zakrivil ubožec?
Da storil zločin bi bil kak?
Ne, ne! Ni mogoče! Prijatelj
Bohinec je bil poštenjak!““
„„„Nesrečna družina njegova!
Oh, žena pa kopa otrok!
Možje, to je žalost velika,
to stok mu je v hiši in jok!“““
In dalje po ulicah tesnih
meščana Bohinca ženo;
in vsak, ki ga sreča, se čudi,
češ, kdo pač zločinec je to?
Zakaj bil zaprt je Bohinec,
še tisti so zvedeli dan.
Ko iskra je šlo po Ljubljani:
Bohinec je vnet luteran!
In storil zločinstvo je strašno:
Slovensko je biblijo bral!
In škof je to zvedel in z ječoj
moža je zato kaznoval.