Noč. Luna sveti. Pater Tit
domov se vrača jezuit.
Izza ovinka kakor duh
pridruži potnik se mu suh.
Koraka s patrom vštric molče ...
„Kdo spremljevalec moj si, he?
„Katoličan al luteran?
Obraz tvoj mi je nepoznan.“
„„Jaz? Protestant od njega dnij!
Ne bodite preveč hudi,
„„častiti pater, mi zato!
Heretik sem. Je že tako!
„„Upor, to moj je element!
To priča stari testament
„„in novi. Samemu Bogu
kljuboval že sem brez strahu.
„„Jaz, kjer le morem, oponiram
in iz principa protestiram!
„„Vsak bitja mojega atom
je kritika, nevera, dvom!““
„In krivoverskih knjig doma
imaš seveda tudi – a?
„Kaj ne da, biblij novih kup ...
To duši tvoji hud je strup!“
„„Ne! Moja biblija vsemir
je, vsemu je spoznanju vir!
„„Ves svet je knjiga božjih rok,
le v njej se razodeva Bog.
„„V prirodi Bog sam govori.
To knjigo piše sam vse dni.
„„To biblijo prebiram jaz,
študiram, kritiziram jaz! ...““
„Ti nisi samo luteran,
heretik, ti si cel pagan!
„Al v cerkev k maši prideš kaj,
vsaj ob nedeljah k maši kdaj?“
„„Hoho! Jaz pred noben oltar
ne poklekavam vam nikdar!
„„Svoboden duh ne moli ga
nikdar nobenega boga!
„„Čemu bi molil ga, čemu?
Moj duh je sam enak Bogu!““
„Križ božji!“ – pater Tit namah
prekriža se, zroč v tujca plah.
Ko trenil bi, izginil v nič
sopotnik je njegov – hudič.