Jaz

Strah pred menoj te mar je, strah? Razuma božjega nositelj, prirode smeli ti krotitelj! O človek, ti trepečeš plah!

Sam polboga veličaš sebe – močnejši kdo je li od tebe? Poglej mi, veleum, v obraz: Jaz, moč prirodna, to sem jaz!

Veliki človek, kdo pa ti si? Ti meni gospodar – še nisi! Ti meni to si, kar črvič, ti meni majhen, pust si – nič!

In s tem ničesom kadar koli igram se jaz po svoji volji. Če hočem, s tajnoj ti rokoj potresem zemljo pod teboj:

in pokajo kosti ji, skale, ki prej so trdno se držale; in tla se zemska zibljejo in majejo in gibljejo

ko morska raven valovita, če burja biča jo srdita ... In kar gradiš si, „zemlje car“, na tleh nestalnih – kaj mi mar!

Ta mesta tvoja in palače, po kterih znanost se uči, umetnost sveta se slavi – otročje meni so igrače!

Če hočem, samo eden hip - in vse razrušim v prah in sip. Porušim cerkve ti ponosne, pagode stare stolponosne;

in džamije razsujem v prah in sinagoge ti na mah. Poderem tvoje žrtvenike in ž njih svetnike in malike;

ti sam pa iz razpadlih hiš berač brez strehe mi bežiš ... O, ne preklinjaj mi „očeta“, o, ne preklinjaj mi – Boga!

Ne „oče“, ta ni brez srca, brez krivd ne tepe on deteta. Ne! dober oče ne podi otrok iz hiše sred noči,

iz sladkega ne drami spanja, ne goni jih iz stanovanja polnagih venkaj v mraz in mrak! Iz postelje na cestni tlak

slabotnih porodnic ne meče, ko dete v krilu jim trepeče. Očetu smili se bolnik, svet mu njegov je žalni krik;

čez prag otroka, ki umira, ne vlači oče in ne tira ... O, ne preklinjaj mi Boga! Ne „oče“ – jaz sem brez srca,

jaz, moč vsemirna, moč prirodna, in tebi, človek, moč usodna ... Trepečeš!? Ti se me bojiš? Sovražiš me in me črtiš?

Čemu? Ne delaj mi krivice! Kdo sem? Poglej mi bliže v lice! Sedaj sem Brahma, stvarnik tvoj, ustvarjam z modroj ti rokoj

svet poln življenja, velekrasja, svet poln razuma in soglasja. A zdaj sem Siva, ki ta svet prevračam v kaos divji spet.

A nisem Brahma niti Siva, le moč prirodna jaz sem živa! In ne ustvarjam ti svetov, ne uničujem jaz jih vnov –

le gibljem se brez prenehanja, od vekov večno brez prestanja ... Ne vem, kaj je življenje, smrt, neznana srd sta mi in črt,

a tudi ne poznam ljubezni; ne vem, kaj je dobrost in zlost, ne vem, kaj greh je, kaj svetost, poznam le – zakon svoj železni;

nepremakljiv, strog, večen je in trd, neoporečen je! Kdo sem? Le premotravaj me, spoznavaj, proučavaj me –

zabava krasna, duhovita – do dna spoznal ne boš mi bita! Jaz sužnja tvoja? Rob ti moj? To večni je med nama boj.

Komu na prid, kdaj boj konča se, ki z novoj siloj vsak dan rase? Kdo sem? Kdo pač razreši dvom? Vesoljnost jaz sem, ti – atom.