Od blede oblit mesečine
Na lazu mi javor stoji;
Sred nočne mrtvaške tišine
Vejevje mu čudno šumi.
In listje šumeče se giblje
Po vejah skrivnostno tako ...
Ne mara, da v sanjah se ziblje
Ubogo samotno drevo!
Vštric njega tam lipa je v cvetji,
Krasnejše je nima ta gaj;
O njenem presladkem objetji
On sladko pač sanja sedaj.
Ne sanjaj o lipi cvetoči,
Moj javor, tvoj sen je brez nad!
Na veke od ljube te loči
Preširok, predalek prepad.