Kaj čakaš, paša? Kaj stojiš?
To vas napasti se bojiš?!
Ko burja sem smo privihrali,
podrli mesta, poteptali.
In ti kot hraber janičar
podžigal v nas si bojni žar.
Od zmage vodil si do zmage
tovariše nas svoje drage.
Za nami borb je slavnih sled,
pred nami trese ves se svet.
Od bistre Bosne do Savine
poznajo džavri nas Turčine.
In tukaj, paša, si obstal!
To vas napasti si se zbal?!
Zakaj baš danes omahuješ
in tratiš čas in premišljuješ?
Postoj še, Osman beg, postoj!
Še dosti časa je za boj!
Glej tam med drevjem hišo belo!
Kraj nje tam vidiš li kapelo?
Minulo let je trideset -
in svojo vas zdaj vidim spet!
Tu bili so me uplenili,
za janičarja me vzgojili ...
In Ahmed paša gleda zdaj
domačo vas, svoj rojstni kraj ...
Ah, tu ležijo, v tej dolini
mladosti moje vsi spomini ...
To moja je preljuba vas,
pred njoj sovražnik, tujec - jaz!
Kaj mar nam domovina tvoja!
Krvavega želimo boja!
Čuj, tabor, punta se, kriči,
po plenu, krvi hrepeni!
In, paša, ti se obotavljaš
in nočeš v boj in nas ustavljaš?!
Potrpi! Kaj se vam mudi! ...
Če mati moja še živi,
le to rad vedel bi popreje.
Še danes ljubim jo brez meje ...
Ha, izdajalec! Ves ostrog
pripravljen je že za naskok -
a paša, ti!... Jaz se ne ganem!
Ne morem z vami. Tu ostanem ...
Gorje ti, moja vas, gorje! ...
Zabode handžar si v srce.