IV

Nad Aleksandrijo smehlja se najlepši sončen, jasen dan. Pod mestom belim se leskeče neskončna sinja morska plan.

Iz luke piha hladen veter. Vršiče svoje zibljejo košate palme po vetrovih in veje pripogibljejo.

Po ulicah kipi življenje in polje ko po žilah kri . .. A tam od nekod iz predmestja kaj ljudstva reka se vali?

Procesija Ii to je kakšna? Kako je pisan ta sprevodi Kam neki množica se gnete? Nemara bojni je pohod?

Meščani gledajo to reko šumečo in postajajo po cestah in na pragih svojih, čudeč se glave majajo.

Čedalje bolj narašča reka, čedalje bolj šumi, buči . .. Obrazi divji, polpijani, in divje gledajo oči . ..

Iz vseh mornarskih beznic temnih je prihrumela ta drhal; iz lupanarjev bruhnil blato je to kanopijski kanal.

Umazana Rakotis danes izpraznila je svoj brlog; v razbojničkih nočiščih njenih te sodrge izvira tok .

Kar Aleksandrija imela človeških skritih je smeti, ‘ vse pometala je na cesto . .. Zakaj? Kaj danes se godi?

In teče reka črna, teče, po ulicah divja naprej . .. Menihi nitrijski številni pot kažejo tej reki, glej!

Pa kam puščavniki drvijo?. .. „Smrt, smrt Hipatiji!“ veli Sinezij z okna hiše svoje, ko tok se mimo privali.

„„Smrt čarovnici modrijanki!““ „„„Poganstvu smrt!““ kriči vse vprek . .. In sodrga vali se dalje ko morje drlo bi čez breg. ..

Hipatija, o beži, beižl Ne veš, da se ti bliža smrt? Pogubo tvojo je zapisal na prapor svoj že ljudski črt . ..

Tam daleč, daleč v vili svoji Hipatija sedi doma. Ne sluti, da ves gnev predmestja in srd njegov le njej velja.

Odpravlja v šolo spet se svojo, razlagat in učit modrost helenskih filozofov slavnih in širit klasično krepost.

O, to bo spet veselja ura! Helenstvo – to je njena čast! Razžigati svetlobo grško poklic je njen, največja slast.

„Gospa!“ – ji reče zvesti suženj – „voz čaka! . . . Ali kaj je to? Na ulici pred hišo tvojo ljudi se gnete sto in sto!

Glej, kak postopajo po cesti, prerivajo se sem in tja . .. Gospa, ne hodi zdaj nikamor! Bojim se zate, o, gospa!

Ne hodi! . . . Sanje grozovite o tebi sanjal sem nocoj: Počast velika pridrvela iz morja bila v dom je tvoj!

In zgrabila te je grdoba pa te požrla mi namah . .. Ne hodi ven! . . . če se spominjam nocojšnjih sanj, pa me je strah!“

„„Ne boj se zame, dobri sluga! Kaj nisi videl še nikdar rabuk in puntov v mestu našem? Kaj meni kup ljudi teh mar!““

In gre Hipatija. Prestopi ponosna hiše svoje prag. V kočijo sede modrijanka, vozniku svojemu da znak. ..

„Smrt ti, poganska čarovnica!“ Ciril iz trume zakriči . . . In tisoč že pesti se dviga, in divje vanjo zro oči . ..

Z voza jo sune truma besna, obleko strga z nje ta hip . .. In glej, v deviški vsej nagoti stoji med njimi kakor kip. . .

Prekrasna kakor Afrodita, okamenela od sramnu ozira se po pomočnikih in vzdiha k svojemu bogu...

Ko v živo boginjo pogansko stooka zije vanjo zver pohotna, blazna . . . kaj nobene ni zanjo pomoči nikjer?

„Smrt, smrt!“ . . . „„Ubijte jo, kristjani!““ menihi srepi vpijejo . .. In kamenja se vsuje toča na njo . . . In kri oblije jo . ..

„Morilci, ubijalci! Stojte!“ Orest prijahal je na plan . .. Hipatija na tleh je mrtva . .. Prepozno! Prišel si zaman!