Skrij, skrij se, svetli sončni bog!
Slovesno davno si odstavljen!
In ves tvoj veličastni kult
je prepovedan in odpravljen!
V gomili spava prerok tvoj
in tvoj navdušeni molitelj,
veliki kralj Amenhotep,
vrhovni žrec tvoj in častitelj.
Sramuj se, Sonce! Za obzor
puščave mrtve brž izgini!
V Egiptu danes nič več bog
najvišji nisi in edini!
Pahnili so z oltarjev, ah,
fanatični te svečeniki;
bedaki verni klanjajo
se spet pred svojimi maliki.
Zaprti templji tvoji so,
o, sveto Sonce, in razsuti!
Oskrunili se žreci jih
nevedni, zlobni in naduti.
In zopet stari vladajo
po vsem Egiptu vsi bogovi;
odprti njih hramovi so
in zidajo se jim še novi.
Gorje ti, mrtvi faraon,
Amenhotep ti krivoverski!
Še v grobu te preklinjajo
in psujejo te žreci zverski . . .
Iz vseh napisov zdaj ime
se slavno tvoje izpraskava;
z vseh obeliskov, pilonov
ga dleto kruto izsekava.
Izbrisati te hočejo
za vselej ljudstvu iz spomina.
Malikovalce črtil si!
Pozabi naj te zgodovina!
In novi faraon? . . . Lisjak
laska se, hlini svečenikom;
prezira sončnega boga
in klanja starim se malikom.
Ubita herezija je
Amenhotepova prekleta;
v Egiptu oživela je
očetov stara vera sveta.
In spet so zadovoljni vsi:
ljudje in njihovi maliki.
Z dohodki mastnimi najbolj
so zadovoljni svečeniki . . .